[dob]
Pošlje žena moža v trgovino in mu naroči:
- Kupi eno margarino in če imajo jajca, jih kupi deset.
Može se vrne iz trgovine, v vrečki nese deset margarin in pravi ženi:
- Imajo jajca.

Hehe, dobra. Moram takoj dodat eno avtobiografsko anekdoto, iz časov , ko smo imeli vsega v izobilju in sem na srečo blizu avstrijske meje živel in skoraj vsak dan, če ne pa vsak teden skočil gor po kaj.
In tako sem imel zopet en opravek, pa mi je žena naročila naj kupim 5 glav solate. Ok, sem si mislil, ni problem. No, ko sem porihtal svoje zadeve gor, sem skočil še v Spar po solato. Pet glav, cena tam par grošev. Jebogati, sem pomislil s svojo učeno ekonomsko glavo, tu nekaj ne štima: zakaj za vraga bi me poslal v Avstriji kupovat solato za par grošev? Vse , kar smo kupovali gor ponavadi, so bile stvari, ki jih ali ni bilo pri nas, ali so bile pa x-krat dražje kot gor. Najbrž sem narobe slišal, pa je rekla 5 kil, sem si mislil , mogoče je pa res kaka kriza s solato, bogsigavedi. Tako vzamem tam 5 kil solate za par šilingov, dali so mi jo v eni večji karton, sem ga komaj v jugota spravil. In pol pridem na mejo, Vič pri Dravogradu. "Imate kaj za prijavit." "Nič, samo solato sem kupil." "Pokaži!" Zagleda on karton solate, pokliče okrepitev in že smo bili noter v carinarnici. Vsi , kar jih je bilo, so kopali po sumljivem kartonu s solato , a niso odkrili nič. Pregledali so vse spiske sumljivih oseb in poternice, pa niso našli primerljivega solatnega diverzanta. Po par serijah trik vprašanj so me nerado spustili, s premetano solato vred in dvomom, ki jih še dolgo razžiral in najbrž prepričanjem, da bi me bilo za vsak primer bolje dati pod ključ.

Doma sem seveda izvedel, da je boljše , da me ne pošiljajo več v trgovino. Sem se kar strinjal.

[fxm12000]
> [dob]
> Pošlje žena moža v trgovino in mu naroči:
> - Kupi eno margarino in če imajo jajca, jih kupi deset.
> Može se vrne iz trgovine, v vrečki nese deset margarin in pravi ženi:
> - Imajo jajca.

Hehe, dobra. Moram takoj dodat eno avtobiografsko anekdoto, iz časov , ko smo imeli vsega v izobilju in sem na srečo blizu avstrijske meje živel in skoraj vsak dan, če ne pa vsak teden skočil gor po kaj.
In tako sem imel zopet en opravek, pa mi je žena naročila naj kupim 5 glav solate. Ok, sem si mislil, ni problem. No, ko sem porihtal svoje zadeve gor, sem skočil še v Spar po solato. Pet glav, cena tam par grošev. Jebogati, sem pomislil s svojo učeno ekonomsko glavo, tu nekaj ne štima: zakaj za vraga bi me poslal v Avstriji kupovat solato za par grošev? Vse , kar smo kupovali gor ponavadi, so bile stvari, ki jih ali ni bilo pri nas, ali so bile pa x-krat dražje kot gor. Najbrž sem narobe slišal, pa je rekla 5 kil, sem si mislil , mogoče je pa res kaka kriza s solato, bogsigavedi. Tako vzamem tam 5 kil solate za par šilingov, dali so mi jo v eni večji karton, sem ga komaj v jugota spravil. In pol pridem na mejo, Vič pri Dravogradu. "Imate kaj za prijavit." "Nič, samo solato sem kupil." "Pokaži!" Zagleda on karton solate, pokliče okrepitev in že smo bili noter v carinarnici. Vsi , kar jih je bilo, so kopali po sumljivem kartonu s solato , a niso odkrili nič. Pregledali so vse spiske sumljivih oseb in poternice, pa niso našli primerljivega solatnega diverzanta. Po par serijah trik vprašanj so me nerado spustili, s premetano solato vred in dvomom, ki jih še dolgo razžiral in najbrž prepričanjem, da bi me bilo za vsak primer bolje dati pod ključ.

Doma sem seveda izvedel, da je boljše , da me ne pošiljajo več v trgovino. Sem se kar strinjal.

Vidiš, če bi pa to počel vsak dan in bi se prav pisal bi te pa zdajle komunajzarji imeli za mesijo...Pa še tvoja bi te imela rajši:)