Mene predvsem zanima protivrednost, ki jo dobimo od te države za katero povprećno delamo pol leta in pa sama delitev ustvarjenega. Pri nas je prisoten trend vse manjšega vpliva na odločitve o trošenju tistih, ki to dodano vrednost ustvarjamo. V samoupravnem socializmu so nas učili o delitvi dela, a zagotovo ni bilo mišljena delitev na tiste, ki ustvarjajo in tiste, ki trošijo. Danes imamo prav to in vmes je železna zavesa. Troši se vse bolj, posledično se ustvarjalne stiska vse bolj. Statistika pa je seveda ¨segedin¨.

druzba se predvsem bolj drobi in segmentira. v zgodnjem socializmu si imel udarnistvo, kolektivizacijo. danes vsako prase rije zase, od skupnosti (drzave) pa zahteva infrastrukturo (brez te itak ne gre), vendar se v vodstvene strukture druzbe vriva privatni interes, ki hromi optimizacijo.

dodaten faktor je potrosniska religija, ki vseskup brez potrebe forsira v kratkovidne rezultate in skrite dolgorocne stroske, ki nas ze dohitevajo in mlatijo odzad po glavi. v sosednjem clanku pise, da bo zita, sadja in zelenjave manj. tega ne bomo resili bottom up (ok, ja bomo, darvinisticno, sam ne mi pol jokcat o manjku delovne sile). namesto da se drkamo z orozjem bi se morali kot druzba primarno strokovno lotit prehranske varnosti v luci podnebnih sprememb. narest programe odpornosti, testna okolja, izbor dobrih praks, kritje hrbta izvajalcem spodletelega testa,...

dog eat dog mentaliteta seveda lahko pelje k ciscenju rase, ce si sposodim naci vokabular, vendar pogosto domacega mesa zmanjka in je treba pogledat cez mejo (ali v primeru ZDA: gledat [ = delat sranje ] po celem planetu) pa tudi vecji napredek zahteva zavestno solidarnost (ce ne drugace, tudi vsiljeno od zgoraj, kot kitajska, ki je z befeli partije vpela tolerirano neenakost in tekmovalnost v druzbeni benefit), sploh ker imamo jebiga v ustavah zapisano marsikaj, kar se ne sklada z dog eat dog in v kombinaciji predstavlja skrite stroske (naprimer, navkljub nasprotnemu mnenju morda celo vecine bodo narkomana z od igel vnetimi okoncinami na cesti vseeno pobrali in strpali v javno bolnico, precej cenejsa bi bila socialna preventiva, ampak ima besedo 'socialna').

treba je najt pragmaticno zmes marxa in prostega trga. oboje ima prvine, ki so za razvoj druzbe boljse od druge strani, in so morda med sabo kompatibilne. seveda trcimo ob clovesko nrav: kot pionircek sem si predstavljal, da si politiki po izvolitvi takoj zberejo kup strokovnjakov iz dodeljenega podrocja in potem resujejo probleme druzbe. ko mi je ratalo jasno, da si to bolj frendi dilajo usluge, mi je precej upadla motivacija.

[primvla]
treba je najt pragmaticno zmes marxa in prostega trga. oboje ima prvine, ki so za razvoj druzbe boljse od druge strani, in so morda med sabo kompatibilne. seveda trcimo ob clovesko nrav: kot pionircek sem si predstavljal, da si politiki po izvolitvi takoj zberejo kup strokovnjakov iz dodeljenega podrocja in potem resujejo probleme druzbe. ko mi je ratalo jasno, da si to bolj frendi dilajo usluge, mi je precej upadla motivacija.

jaz sem si podobno za "tisto drugo", privat sfero nekoc predstavljal tole: ljudje, ki so poslovno uspesni, so ocitno vsestransko sposobni in razgledani, tako rekoc renesancna bitja.

zakaj sem si to predstavljal, ne vem. v svoj zagovor tako kot ti navajam, da sem bil precej mlad.

v praksi sem kasneje samo vedno bolj ugotavljal, da so pac ljudje kot ljudje, pogosto nerazgledani ali celo zabiti, vendar z dobrim obcutkom za kseft in/ali (samo)promocijo. skratka dokaj podobno kot politiki - za katere radi recemo "so nesposobni", vendar so ocitno zelo sposobni za tisto, kar je njihov osebni prakticni cilj (zasedba oblasti oziroma prakticne po$$ledice tega).