Precej je resnice v tem, kar praviš, vendar obstajajo pa tudi determinante, ki jih človek s povprečno močno voljo težko ali nemogoče zaobide. Spolni nagon je že ena taka determinanta.

Gre za vprašanje možnosti izbire in gre za nahrbtnik, ki ga nosimo s seboj; ta je deloma napolnjen ob rojstvu in potem se polni skozi življenje. Seveda ga lahko tudi praznimo z našo voljo...

... ampak ključna je kombinacija prave volje, poguma, pameti, intuicije in določenih drugih determinant, ki so lahko dobra ali slaša podlaga za realizacijo nas samih.

Življenje samo pokaže razlike v duhu (skupek vse prej naštetega, pa še česa), le telo (in z njim bolezni) lahko odstopa nekoliko od koncepta duha. Vendar ne prav dosti, ker je stanje telesa navadno 95% povezano s stanjem duha.

Stephen Hawking ima 75 let in po zdravniških prognozah bi moral biti že zdavnaj pokojen. Vsaka mu čast, kaj je dosegel v svojem življenju.

Je, kar je. Ampak vedel je, da na taki poziciji ne more pricakovati drugega kot to, kar je dozivel. Tam mu pac ni mesta. Dostojanstveno bi se lahko umaknil in rekel: mea culpa, mea macima culpa. A zdaj, ko se je razkril naj se pa cel svet na glavo postavi? Prej, dokler mu je cerkev omogocala kariero, je bilo OK, zdaj je pa naenkrat vse za pokozlat? Nicvreden karierist.

Vsak Stephen Hawking brez take medicinske masinerije in oskrbe kot jo ima, bi ze davno bil pokojni. To je treba zapisat.

O ravni, na kakrsni se skrbi za ta vrhunski um, lahko 99.99999999% smrtnikov sanja.