Izbrani forum: Glavni forum
Izbrana tema: članek Pljuni istini u oči
Prikaz samo enega sporočila - znotraj teme...
sporočil: 5.120
LIDERJI IN PARTITOKRACIJA
Naše politične stranke so z liderji koncipirane organizacije. Ti so nezmotljivi in njihovim odločitvam in stališčem se ne ugovarja. Osnovna logika takšnega delovanja je v tem, da tisti, ki je na vrhu pravi:"Sedaj sem jaz na vrhu in dokler sem jaz na vrhu, jaz odločam vse tisto kar je pomembno za stranko". Ugovorov ni, drugačno mišljenje je hereza, liderji imajo vedno prav. Oni imajo prav tudi takrat, ko odstopijo in tudi takrat, ko ne odstopijo in kaznujejo vse tiste, ki so se z odstopom strinjali. Liderji imajo prav, tudi ko ne odstopijo in ostalim pojasnijo, da je poraz zmaga, resnica laž in laži sploh ni. Liderji nikoli ne lažejo. Že po definiciji je jasno, da imajo prav takrat ko zmagajo. To je njihov poklic - zmagati. Liderji so plenilci in se bavojo s politiko. Ostali so infrastruktura. Infrastruktura deluje kapilarno.
Nesporno se liderji, ki imajo prav in brez izjeme, obkrožajo z ljudmi, ki jim ves čas govorijo, da so najlepši in najpametnejši. Takšne imajo za prijatelje, vse tiste, ki poskušajo misliti drugače, pa proglasijo za sovražnike, za frakcijo, ker pa frakcija ni dovoljena, se takšni odstranijo. O strategiji in taktiki liderji odločajo v skladu s svojim mišljenjem in nasveti okolice. Ker okolica misli, da je on/ona najlepši in najpametnejši, ostaja samo lastno mišljenje kot kriterij. Družinski prijatelji so del tega okolja in za njih se uporabljajo povsem drugi kriteriji. Oni so družinski prijatelji.
Zasluge za uspehe gre vedno pripisati liderju. To je izrek za odgovornost do stranke, ki jo takšen lider vodi. Odgovornost je zelo spodbudna, ker še naprej napihuje njegov ego in omogoča liderju, da je še bolj neprekosljiv, torej še boljši lider. Odgovornost za neuspeh ni nikoli liderjeva. Neuspeh je rezultat slabega dela na terenu (kapilarno delo infrastrukture), objektivnih okoliščin (ki se prikazujejo kot naravne nesreče in ne napačnih stališč liderja) in zlonamernosti, neizobraženosti in neumnosti velikega ljudstva.
Pri vsemu skupaj, pa ni pomembno, na kakšen način je lider prišel na položaj, da je postal to kar je. Zadnjih triindvajset let je to procedura bolj ali manj demokratičnega odločanja, saj je iz zgodovine znano, da se je na položaj prišlo z organizirano revolucijo (V.I.Lenin), institucionalnim klanjem (J.V.Stalin), vojaškim udarom (A.Hitler) ali vojno (J.B.Tito). Tehnologija funkcioniranja je vedno ista.
Kako ta sistem deluje? V prvi fazi sijajno. Vse cveti, vse napreduje, svetla bodočnost je pred nami in vsi so zadovoljni in srečni. V drugi fazi delujejo sile inercije. Še vedno je dobro, kapilarna struktura daje rezultate, privilegiji so razdeljeni in ni pesimizma. Ni niti pametnih rezultatov (resnični rezultati so katastrofalni, če jih nekdo analizira) ampak skupno stališče je, da je naš lider najboljši na svetu in nam edini dan.
V tretji fazi pride do rušenja sistema. Car je ves čas gol in sedaj se ti tudi vidi. Carja zamenjajo. Varianta je, da car umre, predno ga zamenjajo. V tem primeru, konec nastopi po njegovi smrti.
Kaj potem delajo naše organizacije? Najpogosteje izbirajo novega nespornega liderja in začnejo cirkus ponovno. Nihče ne vidi, da to ni krog, temveč spirala. Usmerjena navzdol. Vsak nesporni novi lider je na nižjem nivoju kot njegov predhodni. Pametjejše organizacije (glej Nemčijo po vojni) menjajo strukturo in odstopijo od liderskega načela vodenja. To nas v svetli bodočnosti tudi čaka. Problem je edino dočakati svetlo bodočnost.
Liderski način organizacije družbe (skozi politične stranke organizirane po liderskem načinu) stimulira vse tisto, proti čemur se družba (nominalno in deklarativno) bori - korupcijo, nepotizem, strankarsko izključenost, socialno neobčutljivost, laž in samoprevaro. Zato je potrebno pred izbiro novega liderja dobro razmisliti. To nikoli ni situacija ali/ali. Vedno je potrebno videti skozi meglo oportunizma, straha ali želje nekomu ugoditi ali odločiti se niti/niti. Namreč, državo smo ustanovili. Ali je bil potreben oče naroda, je danes nesmiselno razpravljati. Bilo je kakor je bilo. Vendar je povsem jasno, da za rojstvo družbe enakopravnih državljanov in poštenega odnosa proti njim, nesporni liderji niso potrebni. Oni so nevarnost in škoda.
pollitika.com/lideri...itokracija
Naše politične stranke so z liderji koncipirane organizacije. Ti so nezmotljivi in njihovim odločitvam in stališčem se ne ugovarja. Osnovna logika takšnega delovanja je v tem, da tisti, ki je na vrhu pravi:"Sedaj sem jaz na vrhu in dokler sem jaz na vrhu, jaz odločam vse tisto kar je pomembno za stranko". Ugovorov ni, drugačno mišljenje je hereza, liderji imajo vedno prav. Oni imajo prav tudi takrat, ko odstopijo in tudi takrat, ko ne odstopijo in kaznujejo vse tiste, ki so se z odstopom strinjali. Liderji imajo prav, tudi ko ne odstopijo in ostalim pojasnijo, da je poraz zmaga, resnica laž in laži sploh ni. Liderji nikoli ne lažejo. Že po definiciji je jasno, da imajo prav takrat ko zmagajo. To je njihov poklic - zmagati. Liderji so plenilci in se bavojo s politiko. Ostali so infrastruktura. Infrastruktura deluje kapilarno.
Nesporno se liderji, ki imajo prav in brez izjeme, obkrožajo z ljudmi, ki jim ves čas govorijo, da so najlepši in najpametnejši. Takšne imajo za prijatelje, vse tiste, ki poskušajo misliti drugače, pa proglasijo za sovražnike, za frakcijo, ker pa frakcija ni dovoljena, se takšni odstranijo. O strategiji in taktiki liderji odločajo v skladu s svojim mišljenjem in nasveti okolice. Ker okolica misli, da je on/ona najlepši in najpametnejši, ostaja samo lastno mišljenje kot kriterij. Družinski prijatelji so del tega okolja in za njih se uporabljajo povsem drugi kriteriji. Oni so družinski prijatelji.
Zasluge za uspehe gre vedno pripisati liderju. To je izrek za odgovornost do stranke, ki jo takšen lider vodi. Odgovornost je zelo spodbudna, ker še naprej napihuje njegov ego in omogoča liderju, da je še bolj neprekosljiv, torej še boljši lider. Odgovornost za neuspeh ni nikoli liderjeva. Neuspeh je rezultat slabega dela na terenu (kapilarno delo infrastrukture), objektivnih okoliščin (ki se prikazujejo kot naravne nesreče in ne napačnih stališč liderja) in zlonamernosti, neizobraženosti in neumnosti velikega ljudstva.
Pri vsemu skupaj, pa ni pomembno, na kakšen način je lider prišel na položaj, da je postal to kar je. Zadnjih triindvajset let je to procedura bolj ali manj demokratičnega odločanja, saj je iz zgodovine znano, da se je na položaj prišlo z organizirano revolucijo (V.I.Lenin), institucionalnim klanjem (J.V.Stalin), vojaškim udarom (A.Hitler) ali vojno (J.B.Tito). Tehnologija funkcioniranja je vedno ista.
Kako ta sistem deluje? V prvi fazi sijajno. Vse cveti, vse napreduje, svetla bodočnost je pred nami in vsi so zadovoljni in srečni. V drugi fazi delujejo sile inercije. Še vedno je dobro, kapilarna struktura daje rezultate, privilegiji so razdeljeni in ni pesimizma. Ni niti pametnih rezultatov (resnični rezultati so katastrofalni, če jih nekdo analizira) ampak skupno stališče je, da je naš lider najboljši na svetu in nam edini dan.
V tretji fazi pride do rušenja sistema. Car je ves čas gol in sedaj se ti tudi vidi. Carja zamenjajo. Varianta je, da car umre, predno ga zamenjajo. V tem primeru, konec nastopi po njegovi smrti.
Kaj potem delajo naše organizacije? Najpogosteje izbirajo novega nespornega liderja in začnejo cirkus ponovno. Nihče ne vidi, da to ni krog, temveč spirala. Usmerjena navzdol. Vsak nesporni novi lider je na nižjem nivoju kot njegov predhodni. Pametjejše organizacije (glej Nemčijo po vojni) menjajo strukturo in odstopijo od liderskega načela vodenja. To nas v svetli bodočnosti tudi čaka. Problem je edino dočakati svetlo bodočnost.
Liderski način organizacije družbe (skozi politične stranke organizirane po liderskem načinu) stimulira vse tisto, proti čemur se družba (nominalno in deklarativno) bori - korupcijo, nepotizem, strankarsko izključenost, socialno neobčutljivost, laž in samoprevaro. Zato je potrebno pred izbiro novega liderja dobro razmisliti. To nikoli ni situacija ali/ali. Vedno je potrebno videti skozi meglo oportunizma, straha ali želje nekomu ugoditi ali odločiti se niti/niti. Namreč, državo smo ustanovili. Ali je bil potreben oče naroda, je danes nesmiselno razpravljati. Bilo je kakor je bilo. Vendar je povsem jasno, da za rojstvo družbe enakopravnih državljanov in poštenega odnosa proti njim, nesporni liderji niso potrebni. Oni so nevarnost in škoda.
pollitika.com/lideri...itokracija
