Lahko jim gremo nasproti in še mi v LJ dodamo nekoč avtentični napis Wiener Strasse.

Dörfler poudarja: »Razumeti morate, da imajo koroški Slovenci zgodovinski in edinstven pomen za vso Avstrijo.«

Seveda, kar je skoraj zagotovo mislil z zgornjo izjavo Dörfler, je to, da brez (nekaterih) koroških Slovencev takratna Cona A s plebiscitom 10. oktobra 1920 ne bi prišla pod oziroma ostala v Avstrijski republiki. Bi me pa zanimalo, če kdo ve ("AI" nisem šel spraševati), koliko je bilo do tistega dne v Coni A vseh občin? Takšnih, kjer so za priključitev k Jugoslaviji glasovali večinsko, je namreč bilo 18 takratnih občin.

Bližje, kot je bila vas slovenski meji, je bil rezultat znatno nad 50% za priključitev Sloveniji. Ker pa so zviti Avstrijci vasi povezali v enotno cono z mesti severneje od meje (Velikovec je bil ključen) in ker pač na odročnih mestih glih do vsake naselbine niso kao mogli... je bil rezultat dober za Avstrijo.
Interpretacija je, da so naselbine v pasu slabih 10 km od sedanje meje bile odločno za priključitev SHS, v Pliberku, ki je v tudi tem pasu, so tudi bili kar za Slovenijo oz. Jugoslavijo.
Pač, ni šlo.
A tudi na jugu smo v letih 1944 do 1950 (ključna leta) izgubili upravno (in kasneje državno) mejo do reke Mirne v Istri... ali pa vsaj savudrijski polotok, ki je zgodovinsko nesporno pripadal Piranu. Lahko se našim vrlim ljubljanskim komunistom zahvalimo za to izgubo, ker se jim ni dalo kregati s hrvaškimi kolegi, saj so (naši) menili, da itak je vse jugoslovansko, pa kaj se sekiramo. (In brez Savudrije v naši lasti si moramo s Hrvati deliti Piranski zaliv in nimamo uradno še svojega dostopa do mednarodnega, odprtega morja.)
Eto, tako po nerodnosti in lastni nevednosti ali neukosti se oblikujejo te meje, če gremo v zgodovino gledat.

Kakorkoli gledamo in obrnemo, dvomim, da bi si ljudje na Avstrijskem Koroškem res želeli živeti v Sloveniji na Koroškem.

Koroška v Sloveniji, še danes po več kot 30 letih samostojne Slovenije, nima poštene, kvalitetne cestne povezave z drugimi deli države.

Da o drugih stvareh ne pišem.

[]
Bližje, kot je bila vas slovenski meji, je bil rezultat znatno nad 50% za priključitev Sloveniji. Ker pa so zviti Avstrijci vasi povezali v enotno cono z mesti severneje od meje (Velikovec je bil ključen) in ker pač na odročnih mestih glih do vsake naselbine niso kao mogli... je bil rezultat dober za Avstrijo.
Interpretacija je, da so naselbine v pasu slabih 10 km od sedanje meje bile odločno za priključitev SHS, v Pliberku, ki je v tudi tem pasu, so tudi bili kar za Slovenijo oz. Jugoslavijo.
Pač, ni šlo.
A tudi na jugu smo v letih 1944 do 1950 (ključna leta) izgubili upravno (in kasneje državno) mejo do reke Mirne v Istri... ali pa vsaj savudrijski polotok, ki je zgodovinsko nesporno pripadal Piranu. Lahko se našim vrlim ljubljanskim komunistom zahvalimo za to izgubo, ker se jim ni dalo kregati s hrvaškimi kolegi, saj so (naši) menili, da itak je vse jugoslovansko, pa kaj se sekiramo. (In brez Savudrije v naši lasti si moramo s Hrvati deliti Piranski zaliv in nimamo uradno še svojega dostopa do mednarodnega, odprtega morja.)
Eto, tako po nerodnosti in lastni nevednosti ali neukosti se oblikujejo te meje, če gremo v zgodovino gledat.

Slovenci imamo baje 100k nepremicnin po Hrvaški, to je kar nekaj zemlje.
To je za cetrino prebivalstva prostora ;).
Meje so predvsem v glavah.

Ja, še posebej, če imaš okoli sebe Hrvate in oblast, ki ti zatolče davke. To ni isto kot imeti lastnino doma. V izrednih razmerah lahko v tujini hitro dejansko izgubiš lastnino, morda jo lahko le na papirju ohraniš. Kot tujcu se ti to prej zgodi kot domačinu. Zgodovina uči. Dokler je mir in se imamo radi, je vse ok... in tvoje mnenje drži.

Sicer pa dostopa do mednarodnega morja ne moreš kupiti na dražbi. Lahko ga izposluješ sodno - in mi smo to dosegli na arbitraži... ki pa jo edino Hrvati na tem svetu ne priznavajo, drugi pa pravijo, hja, to je vaš spor ne naš, zmenite se. No, to je napotek, ki ne bo dal želenega rezultata.

Tudi 80% Piranskega zaliva je našega - po arbitražni odločbi - a Hrvati nam to ne priznavajo. In da ne naštevam še nekaj perl iz njihovega sodstva - v škodo Slovencev.

Torej, kje je torej ta neomejena svoboda v glavi? Me izzivaš ali pa si preprosto neuk? Si tudi ti kak Ivanov podložnik in slepo verjameš v dobre namere južnega soseda?

[]

Sicer pa dostopa do mednarodnega morja ne moreš kupiti na dražbi. Lahko ga izposluješ sodno - in mi smo to dosegli na arbitraži... ki pa jo edino Hrvati na tem svetu ne priznavajo, drugi pa pravijo, hja, to je vaš spor ne naš, zmenite se. No, to je napotek, ki ne bo dal želenega rezultata.

Tudi 80% Piranskega zaliva je našega - po arbitražni odločbi - a Hrvati nam to ne priznavajo. In da ne naštevam še nekaj perl iz njihovega sodstva - v škodo Slovencev.

Malo za šalo in malo zares.

Okrog Piranskega zaliva se Slovenija in Hrvaška prerekata že nekaj časa.

Lahko se pa zgodi, da Italija pride s kakšnim še malo starejšim zemljevidom in se bomo tako mi, kot Hrvati obrisali pod nosom.

Že po imenih krajev nam bodo dali vedeti, da to niso ne Slovenska in ne Hrvaška imena.

Ojej, zelo slab komentar. Mirovna pogodba 1947 in Osimski sporazumi 30 let kasneje so mejo med Slo in Ita zapečatili. Kaj bi ti njim poklanjal od našega?
A na tem portalu je res večina takih, ki bi Slovenijo za 5 eur prodali sosedu? Opevate Italijane, nato jih mnogo opeva Hrvate...
... pišem večkrat o patriotizmu. Ni ga in ni. Niti lastne zgodovine ne poznate. Zato bom vztrajal, da Slovenci smo Slovenci in gospodarji svoje zaplate. Komur to stališče ne paše in bi se za 5 grošev prodal tujcu, lahko kar že danes gre. Tudi kak novinar, če tako razmišlja.

(Saj vem, da nisi tako neposredno zapisal, ampak že možnost, ki jo omenjaš, nakazuje, da si pripravljen hrbet upogibati. Njet. Ni odstopanja od kljućnega interesa. A pišem, da le sami smo si krivi, ker smo neuki in upogljivi, da nas kdaj nategnejo, zgodovina to uči.)