Napačen in totalno nerealen izračun razmerja med zaposlenim in normirancem!
Dejansko zaposleni stane delodajalca 50.000 bruto oz. 26.346 neto + 2 regresa, (cca 2.500 neto,ki ste ju seveda "pozabili") za slabih 10 mesecev dela, če odštejemo povprečno 21 dni "slovenske" bolniške na zaposlenega in povprečno 25 delovnih dni dopusta.
To pomeni, da bi za realen izračun morali jemati tudi slabih 10 mesecev dela za normiranca.
Torej ne 50.000 ampak cca. 39-40.000 bruto ker tudi normiranec je v bolniški in na dopustu katere mu noben ne plača saj takrat ne "služi". Prav tako sta v njegovem zaslužku upoštevana oba regresa.
Seveda tudi ni v tem vašem izračunu upoštevan rizik normiranca v primeru dolgotrajne bolniške, ki pa je vreden tudi kar nekaj denarja.
Ko se to preračuna se ugotovi, da na koncu normirancu na letni osnovi ostane v denarnici približno enako, če ne celo manj kot zaposlenemu.
Če rabite še kakšno pomoč se brez sramu javite.

Pozabljate, da si mora normiranec sam placati dopust in bolnisko do enega meseca kot tudi vsa delovna sredstva. Zato vas izracun ni ravno reprezentativen.

Verjetno smo ena najbolj norih držav da mora vlagatelj čakati 15let da postane zaslužex prost davkov. V državah okrog nas je večinoma veliko krajši rok (no v nekaterih državah tudi slabše - vedno pčaš davek).

Zapišite ljudem informacije korektno. Da je nekdo normiranec pomeni, da je polno zaposlen in da že nekje že obremenjen z cca 50% davčno obremenitvijo prihodka iz dela. Da so normirani prihodki rezultat njegovega dodatnega dela in da iz tega naslova še dodatno prispeva v proračun tokrat v obliki manjše obremenitve.

[info74]
Napačen in totalno nerealen izračun razmerja med zaposlenim in normirancem!
Dejansko zaposleni stane delodajalca 50.000 bruto oz. 26.346 neto + 2 regresa, (cca 2.500 neto,ki ste ju seveda "pozabili") za slabih 10 mesecev dela, če odštejemo povprečno 21 dni "slovenske" bolniške na zaposlenega in povprečno 25 delovnih dni dopusta.
To pomeni, da bi za realen izračun morali jemati tudi slabih 10 mesecev dela za normiranca.
Torej ne 50.000 ampak cca. 39-40.000 bruto ker tudi normiranec je v bolniški in na dopustu katere mu noben ne plača saj takrat ne "služi". Prav tako sta v njegovem zaslužku upoštevana oba regresa.
Seveda tudi ni v tem vašem izračunu upoštevan rizik normiranca v primeru dolgotrajne bolniške, ki pa je vreden tudi kar nekaj denarja.
Ko se to preračuna se ugotovi, da na koncu normirancu na letni osnovi ostane v denarnici približno enako, če ne celo manj kot zaposlenemu.
Če rabite še kakšno pomoč se brez sramu javite.

Tudi nisem še slišal, da si zaposleni sam plača prevoz na delo, malico, dnevnice in prenočišča v primeru službenih potovanj, najemnino za pisarno, ogrevanje in elektriko na delovnem mestu, pisalno mizo in računalnik, programsko opremo (če dela v pisarni)... ...ta primerjava je na nivoju Boštjančiča, ki pravi, da normiranci od svojega dela plačajo samo 4% davka.

Pavšalna primerjava obdavčitve. Če bi govorili kaj ostane zaposlenemu, normirancu ali lastniku kapitala pa bi morali upoštevati tudi koliko je kdo vložil, da je dobil 50.000 € in kakšna tveganja so v vsakem primeru ob letnem zaslužku 50.000 €.
Takšni izračuni so danes matematične naloge v osnovni šoli, kaj več pa od tega ni haska.

1) Normiranci in najemodajalci imajo prihodke, česar ni možno primerjati z dobičkom ali plačo. Iz prihodkov je treba odšteti še stroške (odhodke). Ne morete enostavno predpostaviti, da je najem pisarne, deložacija neplačnika, sanacija stanovanja... itd. itd. zastonj.

2) Vsi razen zaposlenih prevzemajo tudi tveganje izgube. Negativnih plač še nimamo. Torej spet ni fer primerjava.

S takimi zavajajočimi primerjavami dajete prostor levičarjem, da ob prvi priložnosti povišajo davke.

[info74]
Napačen in totalno nerealen izračun razmerja med zaposlenim in normirancem!
Dejansko zaposleni stane delodajalca 50.000 bruto oz. 26.346 neto + 2 regresa, (cca 2.500 neto,ki ste ju seveda "pozabili") za slabih 10 mesecev dela, če odštejemo povprečno 21 dni "slovenske" bolniške na zaposlenega in povprečno 25 delovnih dni dopusta.
To pomeni, da bi za realen izračun morali jemati tudi slabih 10 mesecev dela za normiranca.
Torej ne 50.000 ampak cca. 39-40.000 bruto ker tudi normiranec je v bolniški in na dopustu katere mu noben ne plača saj takrat ne "služi". Prav tako sta v njegovem zaslužku upoštevana oba regresa.
Seveda tudi ni v tem vašem izračunu upoštevan rizik normiranca v primeru dolgotrajne bolniške, ki pa je vreden tudi kar nekaj denarja.
Ko se to preračuna se ugotovi, da na koncu normirancu na letni osnovi ostane v denarnici približno enako, če ne celo manj kot zaposlenemu.
Če rabite še kakšno pomoč se brez sramu javite.

Ne samo to, izračun navaja, da si normiranec plačuje "minimalne prispevke". Zaposlenemu pa z gre od 50.000 precej več kot minimalno. Torej bo normiranec imel precej nižjo penzijo...

Normiranec lahko z višjim dohodkom za časa aktivne delovne dobe ustvari bistveno večje premoženje. Hkrati pa potem v obdobju penzije dobi subvencionirano pokojnino. Dobi tudi več socialnih ugodnosti in transferjev.

**Kritika davčnega sistema je legitimna. Selektivno računovodstvo, s katerim dokazujemo vnaprej izbrano tezo, pa ni resna ekonomska analiza.**

Bravo brane.

Sem imel popoldanski s.p. in sem poleg redne službe, delal še ob vikendih, da bi zaslužil še par sto evrov mesečno - znesek, ki mi je prišel zelo prav.

Zaradi prispevkov in stroškov popoldanskega s.p.-ja sem se moral odreči stranskemu zaslužku, posledično pa se mi teh par sto evrov manj na mesec konkretno občuti v osebnem proračunu. V vsakem primeru mi ti prispevki niso šteli v nič dodatne pokojnine, niti pa sem imel "prednostno" zdravstveno obravnavo, ko sem le to potreboval.

Rade volje bi delal, vendarle mi država ne omogoči pravih pogojev za to.

[odvisnik]
**Kritika davčnega sistema je legitimna. Selektivno računovodstvo, s katerim dokazujemo vnaprej izbrano tezo, pa ni resna ekonomska analiza.**

Bravo brane.

Prej sem po pomoti izpusti še bolniške, ki prav tako drastično vplivajo na rezultat, zato tukaj dodajam še popravljeno verzijo kritike. Dobro bi bilo, da bi novinarka pregledala mojo kritiko in izvedla ustrezne popravke članka.
»Kaj se zgodi z istimi 50 tisoč evri, če jih zaslužite s plačo, kot normiranecalo, v katerem ugotavlja, da zaposlenemu od 50.000 evrov letnega stroška delodajalca ostane zgolj 26.364 evrov oziroma 52,7 %, normirancu pa kar 40.188 evrov oziroma 80,4 %.

Razlika je na prvi pogled osupljiva. Težava pa je, da primerjava izpušča pomemben del dejanskih prejemkov zaposlenega, ne upošteva razlik v pokojninskem in zdravstvenem zavarovanju ter prezre ekonomska tveganja samozaposlenega.

To ni prvič, da Finance na tak način predstavljajo obdavčitev dela. Še posebej problematično je, da podjetniki takšne pomanjkljive izračune jemljejo kot verodostojno referenco pri razpravah o slovenskem davčnem sistemu.

Pred kratkim sem v pogovoru s podjetnikom, članom SBC, porabil skoraj pol ure za pojasnjevanje napak podobnih primerjav. Pa še na koncu ni povsem verjel številkam, temveč je vztrajal pri interpretaciji Financ.

Poglejmo torej, kaj pokaže nekoliko bolj celovita ekonomska analiza.

1. Zaposleni ne prejema samo neto plače

Pri skupnem letnem strošku delodajalca 50.000 evrov lahko zaposleni prejme tudi:

- 3.550 € letnega in zimskega regresa,
- 1.807 € neobdavčenega povračila za prehrano, ob predpostavki 25 dni dopusta,
- 440 € povračila za prevoz na delo v obravnavanem primeru.

To so dejanska nakazila na bančni račun zaposlenega, ki jih primerjava Financ ne zajema.

Ob upoštevanju teh prejemkov in dohodninskih olajšav znašajo izračunana letna neto nakazila:

Družinske okoliščine | Letna neto nakazila |
Brez vzdrževanih družinskih članov | 28.244,46 € |
En vzdrževani družinski član | 28.982,54 € |
Dva vzdrževana družinska člana | 29.784,86 € |

Že ti zneski kažejo precej drugačno sliko od tiste, ki jo bralcu ponujajo Finance.

Seveda povračila stroškov prehrane in prevoza niso povsem enakovredna plači, saj so povezana tudi z dejanskimi izdatki zaposlenega. Toda če primerjamo denarna nakazila, moramo zajeti vsa. Če primerjamo razpoložljivi dohodek po stroških, moramo ustrezne stroške upoštevati pri obeh oblikah dela.

Metodologija mora biti dosledna.

2. Pokojninski prispevki niso denar, ki preprosto izgine

Še pomembnejša je razlika pri pokojninskem zavarovanju.

V našem primeru znašajo letni prispevki za ZPIZ:

| Oblika dela | Letni prispevki za ZPIZ
Redno zaposleni | 5.553,96 € |
Normiranec | 2.830,20 € |
Razlika | 2.723,76 € |

Zaposleni ima torej za 96 % višje vplačane pokojninske prispevke.

To sicer ne pomeni avtomatično 96 % višje pokojninske osnove ali pokojnine, saj se pokojninske pravice določajo po posebnih zakonskih pravilih. Vsekakor pa pomeni, da zaposleni in normiranec, ki plačuje minimalne prispevke, nista enako pokojninsko zavarovana.

Prispevki za ZPIZ niso individualni varčevalni račun, vendar imajo tudi značilnost odloženega dohodka. Z njimi pridobivamo pravice, katerih ekonomska vrednost se pokaže po upokojitvi.

Ker se pokojnine usklajujejo, je smiselno pri ekonomski primerjavi upoštevati tudi sedanjo vrednost teh prihodnjih pravic.

Če za konservativno modelsko oceno predpostavimo, da sedanja vrednost dodatnih pokojninskih pravic zaposlenega znaša 70 % razlike v vplačanih prispevkih, dobimo:

2.723,76 € × 70 % = 1.906,63 €.

Gre za oceno ekonomske vrednosti, ne za uradni aktuarski izračun ZPIZ.

Če jo prištejemo denarnim prejemkom zaposlenega, dobimo:

Družinske okoliščine | Letna ekonomska vrednost
Brez vzdrževanih članov | 30.151,09 € |
En vzdrževani član | 30.889,17 € |
Dva vzdrževana člana | 31.691,49 € |

Zneski vključujejo denarna nakazila in ocenjeno vrednost dodatnih pokojninskih pravic. Ne predstavljajo zgolj razpoložljivega denarja na računu.

Že samo vključitev pokojninskega zavarovanja bistveno spremeni ekonomsko primerjavo.

3. Bolniška odsotnost: normiranec ne more ustvarjati prihodkov 365 dni na leto

Finance pri normirancu predpostavljajo 50.000 evrov letnih prihodkov, ne da bi upoštevale odsotnost zaradi bolezni.

Po podatkih ZZZS je leta 2025 zdravstveni absentizem v Sloveniji znašal 6,97 % delovnega časa:

| Vrsta odsotnosti | Delež delovnega časa
Odsotnosti v breme delodajalca | 3,01 % |
Odsotnosti v breme ZZZS | 3,96 % |
Skupaj | 6,97 % |

Normiranec, ki ustvarja prihodke izključno z lastnim delom, v času bolezni praviloma ne more opravljati storitev in izstavljati računov za neopravljeno delo.

Če uporabimo povprečno, približno 7-odstotno bolniško odsotnost, to pri potencialnih 50.000 evrih letnih prihodkov pomeni:

50.000 € × 7 % = 3.500 € izgubljenih prihodkov.

Za del odsotnosti, ki je v breme ZZZS, samozaposleni sicer prejema bolniško nadomestilo, vendar se to ne izračunava na podlagi njegovih 50.000 evrov prihodkov.

Osnova je znesek, od katerega je plačeval prispevke za socialno zavarovanje.

Če predpostavimo mesečno bruto zavarovalno osnovo 1.521 evrov in za približno 4 % letnega delovnega časa uporabimo 80-odstotno nadomestilo, dobimo približno 580 evrov bruto nadomestila oziroma zaokroženo 600 evrov.

Ekonomska slika normiranca je zato naslednja:

Postavka | Letni znesek
Potencialni prihodki brez bolniške | 50.000 € |
Izgubljeni prihodki zaradi bolniške | −3.500 € |
Ocenjeno nadomestilo ZZZS | +600 € |
Skupni prejemki pred davki in prispevki | 47.100 € |

Namesto 50.000 evrov torej približno 47.100 evrov prejemkov, sestavljenih iz poslovnih prihodkov in bolniškega nadomestila.

To je poenostavljen model za samozaposlenega, ki svoje prihodke ustvarja neposredno z osebnim delom. Pri normirancu s prihodki, ki tečejo tudi med njegovo odsotnostjo, bi bil izpad manjši. Upoštevati je treba tudi, da je prikazano nadomestilo bruto ocena in da je za končno primerjavo neto dohodkov potreben ustrezen davčni obračun.

Toda osnovna ugotovitev ostaja: pri zaposlenem je bolniška odsotnost zavarovano tveganje, pri normirancu pa pomeni tako izpad poslovnih prihodkov kot bistveno nižjo raven nadomestila.

4. Dolgotrajna bolezen razkrije dejansko razliko v socialnem zavarovanju

Pri daljši bolniški odsotnosti postane razlika med zaposlenim in normirancem še izrazitejša.

Zaposlenemu se nadomestilo izračunava na podlagi njegove pretekle plače, samozaposlenemu pa na podlagi osnove, od katere je plačeval prispevke.

Če ima zaposleni bistveno višjo zavarovalno osnovo, ima praviloma tudi ustrezno višje bolniško nadomestilo.

Za ilustracijo vzemimo poenostavljeni primer, v katerem ima zaposleni ustrezno neto osnovo 1.800 evrov, normiranec pa 1.000 evrov.

Pri hipotetičnem 90-odstotnem nadomestilu bi znašali mesečni izplačili:

| Zaposleni | Normiranec
Predpostavljena neto osnova | 1.800 € | 1.000 € |
Nadomestilo pri 90 % | 1.620 € | 900 € |
Razlika na mesec | 720 € | |

V enem letu dolgotrajne odsotnosti bi razlika v takšnem modelu znašala 8.640 evrov.

Dejanske stopnje nadomestil so odvisne od razloga in trajanja odsotnosti, obračun ZZZS pa temelji na predpisanih osnovah. Zato je primer namenjen ponazoritvi velikosti tveganja, ne individualnemu izračunu pravice.

Bistvo je, da normiranec z minimalnimi prispevki ni zgolj manj obremenjen s prispevki, temveč je tudi bistveno slabše socialno zavarovan.

Nižji prispevki niso brezplačna davčna ugodnost. Pomenijo tudi nižje pokojninske pravice in nižja nadomestila v primeru bolezni.

Če to razliko izpustimo, ekonomska primerjava ni popolna.

5. Delo od doma in druge pravice zaposlenega

Poleg že navedenih prejemkov lahko zaposleni ob izpolnjenih pogojih prejme tudi neobdavčeno nadomestilo za uporabo lastnih sredstev pri delu od doma.

Pri predpostavljenem znesku 5,07 evra na upravičeni delovni dan lahko to njegova letna neto nakazila poveča še za približno 300 evrov.

Gre za povračilo, povezano z uporabo lastnih sredstev, in ne za avtomatično pravico do dodatne plače.

Poleg tega zaposleni uživa še vrsto pravic, ki jih samozaposleni nima v enakem obsegu: varstvo pred odpovedjo, pravico do plačanega dopusta, nadomestila med določenimi odsotnostmi in drugo delovnopravno zaščito.

Normiranec mora morebitni dopust in prekinitve opravljanja dejavnosti praviloma financirati iz svojega poslovnega modela.

Seveda ima samozaposlitev tudi prednosti: večjo poslovno samostojnost, drugačno organizacijo dela in možnost doseganja višjih prihodkov.

A ekonomsko poštena primerjava mora upoštevati tako prednosti kot tveganja obeh oblik dela.

6. Kaj nam torej pove celovitejša primerjava?

Če želimo primerjati davčno obremenitev dela, moramo primerjati vse davke in prispevke.

Če želimo primerjati dejanske denarne prejemke, moramo pri zaposlenem upoštevati tudi regres, povračila in davčne olajšave, pri normirancu pa njegove dejanske poslovne stroške in druge relevantne denarne tokove.

Če želimo primerjati celoten ekonomski položaj, moramo dodatno ovrednotiti pokojninske pravice, socialno zavarovanje, bolniške odsotnosti in poslovna tveganja.

To so tri različna vprašanja, ki zahtevajo tri metodološko dosledne izračune.

Finance pa pri svoji primerjavi pomemben del prejemkov zaposlenega izpustijo, prihodke normiranca pa obravnavajo, kot da ta nikoli ne bi zbolel.

Poleg tega ne upoštevajo, da zaposleni z višjimi prispevki pridobiva tudi obsežnejše socialne pravice.

To ni zanemarljiva podrobnost.

Že v našem poenostavljenem modelu smo ugotovili:

- približno 1.907 evrov ocenjene dodatne letne vrednosti pokojninskih pravic zaposlenega;
- približno 2.900 evrov zmanjšanja letnih prejemkov normiranca zaradi bolniških odsotnosti, po upoštevanju ocenjenega nadomestila ZZZS.

Skupaj gre za približno 4.800 evrov postavk, ki pomembno vplivajo na ekonomsko primerjavo. To še ni dokončen neto davčni popravek razlike med zaposlenim in normirancem, saj so za tak izračun potrebne nadaljnje prilagoditve, vključno z vrednotenjem socialnih pravic in davčnimi učinki.

7. Zakaj je takšno poročanje problematično?

Ne trdim, da delo v Sloveniji ni visoko obdavčeno. Je.

Prav tako ne trdim, da je redna zaposlitev v vseh okoliščinah ekonomsko ugodnejša od normiranega s. p. Ni.

Trdim pa, da je strokovno nesprejemljivo primerjati različne oblike dela z metodologijo, ki pri eni izpušča pomembne denarne prejemke in socialne pravice, pri drugi pa zanemarja izpad prihodkov in prevzeta tveganja.

Še posebej problematično je, kadar takšni izračuni postanejo podlaga za javno razpravo o davkih, plačah in konkurenčnosti slovenskega gospodarstva.

Finance so gospodarski časnik, ki ga berejo številni podjetniki in odločevalci. Njihovi članki oblikujejo predstave o ekonomskem položaju zaposlenih, podjetnikov in samozaposlenih.

Zato bi moral biti standard njihovega finančnega in ekonomskega poročanja bistveno višji.

Kritika slovenskega davčnega sistema je legitimna in potrebna. Toda če želimo njegovo obremenitev resnično razumeti, potrebujemo celovite, transparentne in metodološko dosledne izračune.

Selektivno izbiranje podatkov, ki podpirajo vnaprej oblikovano tezo, ni resna ekonomska analiza.

In ko se takšne napake ponavljajo, ne gre več zgolj za vprašanje računovodske natančnosti, temveč tudi za vprašanje odgovornosti gospodarskega novinarstva.

Finance bi morale to razliko poznati bolje od večine svojih bralcev.

Precej neprimerna in tendenciozna primerjava jabolk in hrušk, ki prikazuje "previsoko" obdavčitev plač in "prenizko" obdavčitev kapitala, ne upošteva pa, da pri izplačilu v obliki plače zaposlenemu pripadajo tudi drugi učinki, kot so pokojnina, zdravstveno zavarovanje, zavarovanje za brezposlenost, regresi, povračila stroškov ipd. ki jih z izjemo s.p. ni v nobeni drugi obliki prihodka. Seveda je tudi primerjava z s.p. nekoliko izkrivljena, ker pri s.p. upošteva le minimalne prispevke...

Primerjava tudi ne upošteva vlaganj v vzdrževanje nepremičnin, stroške, potencialne izgube pri delniških naložbah ipd.... v bistvu toliko stvari primerjava ne upošteva, da temu težko rečemo primerjava.

Morda bi, zgolj zaradi radovednosti, zaposlene vprašali, če so pripravljeni na plačo počakati 15 let, da ne bo treba plačati dohodnine?...

Kaj je te primerjalne izračune pripravljal Trocki? :))

P.S. Lepo vas prosim, "umaknite" to "nepopolno neumnost".
Primerjati kapitalski donos in stroške plače je isto, kot da bi primerjali porabo kalorij v fitnessu in kakšen "nepridobitni inštitut", financiran iz tujine. Pri čemer je poraba kalorij v fitnessu pozitivna zadeva :)).

V bistvu so že komentatorji vse povedali.

Spet še en članek, ki je napisan, da se nekaj napiše in zapolni prostor.

Kot bi primerjali jabolka in krompir.

Izbira 50.000 € ustvarja lažno sliko – realnost večine normirancev je povsem drugačna.
Redko kateri normiranec zasluži 50.000 € na leto. Večina je prekarcev s prilivi okoli 20.000 € na leto (~1.660 €/mesec bruto). In pri tem znesku pravljica o »priviligiranosti« takoj razpade:

Priliv: 20.000 €
Fiksni obvezni prispevki: ~7.812 € / leto (~651 €/mesec)
Dohodnina: 800 €
Skupaj dajatve državi: 8.612 €

Dejanska obremenitev pri 20.000 € priliva je kar 43,1 %!

Normirancu od tega ostane le 949 € na mesec – in to še preden pokrije dejanske stroške poslovanja, dopuste in bolniške, ki si jih plačuje sam. Fiksni prispevki pri nižjih prilivih udarijo najhuje, izbiranje najvišjih zneskov za medijske analize pa ustvarja povsem napačen vtis v javnosti.

Fer točka glede penzije, pravzaprav ravno to je poanta. Nižji prispevki pomenijo nižjo penzijo, razliko pa bo na koncu spet moral nekje pokrit nekdo drug, največkrat prek davkov navadnega zaposlenega.

Ni mi namen ne branit ne napadat normiranca. Vsak optimizira po svoje in to je čisto legitimno. Nekje je videl prednost in jo izkoristil, v zameno pa mora poskrbet sam zase in nosi svoj rizik, dolgotrajna bolniška, ki si jo omenil, je tu čisto realen strošek. Enako kot lastnik podjetja, več tvega, več vloži svojega časa, pa mu tudi več ostane. Nič spornega.

Poanta je drugje. Če bi lahko, bi davke optimiziral skoraj vsak, ni ga človeka, ki mu ne bi bili previsoki. In tu se skriva začaran krog, ki je po mojem jedro cele debate. Ne plačujem rad davkov, ker vidim, da država z njimi slabo gospodari, javni sektor raste, denar se zapravlja, nekje vedno nekdo krade. Ampak dokler vsak od nas po svoje plačuje čim manj, je tega denarja manj, stvari delujejo slabše, in še bolj se nam upira plačevat. Vsak člen ima svoj povsem logičen argument, skupaj pa se krog samo vrti naprej in ga je težko presekat.

In nekje ta krog udari ob tla. Socialna mreža se tanjša. Pri nas se tega mogoče še ne vidi toliko, drugod na Zahodu pa je prepad med tistimi, ki jim gre dobro, in socialno šibkimi vse bolj očiten.

Mene osebno najbolj skrbi generacijski del. Nekdo rojen v 80-ih ali 90-ih (da ne govorimo o tistih rojenih v 60-ih, 70-ih) je imel kljub skromnejši družini realno možnost nekaj narediti iz sebe, ravno zaradi sociale in bolj izenačenih startnih pogojev. Vprašanje je, če bo otrok, rojen danes v enako situirani družini, imel še iste možnosti. In to ni krivda posameznega normiranca, pa tudi ne samo države. Je seštevek tega, da sistem slabo deluje na obeh koncih, posameznik to logično izkoristi, država pa pobrano slabo upravlja, in nihče nima interesa prvi popustit.