Nekdo je izjavil: Če bi ljudje govorili zgolj tisto kar razumejo, bi v svetu vladala groba tišina. Tako je tudi z javnim diskurzom.

Bi pa pohvalil avtorja, mislim, da je pravilno opredelil pojav "sovražnega govora" in njegov pomen v javnem diskurzu. Res je, čudaškega pisanja in govorjenje ni potrebno precenjevati niti ga ni potrebno kazensko sankcionirati, ker se mu z represijo daje pomen, ki ga nima. Bi pa razna samooklicana civilna združenja rada družbi nadela nagobčnik, tako da bi, če bi družba sprejela njihove zahteve, v kali zatrla vsako kritično misel ali razpravo v družbi. Potem bi lahko ustanovili zgolj še Socialistično zvezo delovnega ljudstva, kjer bi bili včlanjeni ti "borci za svobodo in demokracijo", ki bi družbi predpisovali kaj sme in česa ne sme početi. Kot v socializmu, ki smo se ga v institucioalni obliki (seveda pa ne v glavah) komaj otresli.

Mirovni institut je po sestopu levice z oblasti naravni dedic Marksisticnega centra. Tudi ustanovitel/dolgoletni sef je ustanovo zgolj preimenoval. Dejavnost je pa ostala.

Razmislek je zelo v redu, le zaključek bi bilo potrebno dopolniti. Če skupina A skupini C grozi z: "Zapreti bi vas bilo treba". In skupina B nanje kriči: "Bleferji, norci, pokvarjenci," potem javnost obe tezi povpreči in zaključek, da ima zaradi argumentov skupine B prav skupina A, ni prav daleč. Tudi skupini A je treba zaradi groženj reči isto: "Bleferji, norci, pokvarjenci." Ne dati legitimnosti "drugačne svetovnonazorske vizije in razmiselka o vlogi svobode govora".

Mislim, da ima avtor včasih probleme z metafiziko. Ampak tudi to sodi v svobodo izražanja, kar pove kot samodeklariran liberalec. Men se še vedno zdi t.i. sokratov dialog bistven, za demokracijo. Škoda da tega ne učijo v osnovnih srednjih šolah, in naprej.

"Bleferji, norci in pokvarjenci namreč čakajo na svojo priložnost na vsakem koraku. Tudi v vsakem izmed nas." Ja ne gre zanemarjat moči govoric na vseh področjih. Tole povzemam iz ene kjnige o hitrem razmišljanju. Lep dan.

Avbelj se je lotil zanimive teme, ki bi jo bilo treba obdelovati večkrat in z različnih kotov. Čeprav se z večino tez lahko strinam, se z zaključkom ne morem. V bistvu predlaga (neo)liberalen način reševanja težave: če vsi lahko delajo vse bo trg opravil svoje. Zaključek mi obenem diši po utopičnih socialistih (vsi smo dobri, vsi smo angažirani, vsi skrbimo). Žal temu ni tako. Praviloma imata žaljenje, negativizem in stupidnost vselej kakih 20% pristašev pa ne glede na to o čem teče beseda. Ko novinar (in teh primerov je v nasprotju z Avbljevo tezo veliko), ki ni dovolj informiran ali je celo zlonameren iz različnih (političnih, verskih, osebnih) razlogov objavi bombastičen naslov v smislu Pri Petru smrdi po kraji!, velika večina bralcev to prebere Peter krade! in tega madeža si Peter ne more zbrisati. Vselej mu jo bodo očitali pa naj je res ali ne (tudi če je dokazal na sodišču). Skratka v teoriji ima Avbelj prav, v praksi pač ne.