"... človekove pravice ljudi in njih poprava v tej državi v resnici nikogar ne zanimajo."

Nikogar? Zmota! Večino ljudi v tej državi to zanima, vendar doslej še ni bilo prave ideje kako to uresničiti.

"Dolga zgodovinska roka zločinov izpred več desetletji tako še naprej šari po Slovenskem in zastruplja vsaj javni diskurz."

V Sloveniji nimamo tematskih muzejev, ki obravnavajo teror po drugi svetovni vojni, kot so drugje po Evropi. V Budimpešti imajo muzej terorja, v Leipzigu muzej službe državne varnosti Stasi, v Estoniji, Latviji, Litvi in Romuniji so prav tako muzeji posvečeni spominu na teror.

Muzej terorja naj se dovoli postaviti tudi pri nas. Če ni politične volje, da bi bil muzej ustanovljen v spomin pobitim odraslim, bi lahko bil vsaj v spomin na otroke, ki niso preživeli povojnega slovenskega taborišča. Socialistična Slovenija je imela po končani 2. svetovni vojni z oboroženimi vojaki zastraženo otroško koncentracijsko taborišče Petriček. Zaprtih otrok je bilo več kot sto in bili so mlajši od 15 let. Mnogi niso preživeli, ker so bile razmere v tem povojnem taborišču zelo slabe.

O tem so pisali tudi na siol.net, v članku Osem tisoč evrov za poboj staršev, izgubljeno mladost, mučenje in trpljenje: »Objavljamo osebno zgodbo Terezije Cenc, ki je kot osemletna punčka doživljala povojne grozote na kmetiji Petriček. ... "Tega, kar smo pretrpeli na Petričku, ne privoščim nobenemu. Kaznovali so nas tako, da so naše mame pobili, nas pa odpeljali v, lahko rečem, otroško taborišče Petriček, kjer so nas prevzgajali, mučili in trpinčili!" Kot je še povedala, je bilo sicer vse odvisno od upravnika, a nekaj jih je bilo prav zlobnih. "Spomnim se gospe, ki so jo klicali črna vdova, bila je izjemno zlobna in se je izživljala nad nami!"«

Koncentracijsko taborišče za otroke v gradu Ormož: po končani vojni je tedanja oblast iz koncentracijskega taborišča Kidričevo materam pobrala 350 otrok starih do deset let in jih odpeljali v koncentracijsko taborišče za otroke v grad Ormož. V enem mesecu je v tem gradu v Ormožu umrlo 39 otrok starih do 5 let. Znan je seznam umrlih otrok z imeni in priimki in z njihovimi datumi rojstva in smrti. Dojenčki in otroci so umrli avgusta in septembra leta 1945.

Spoštovanje temeljnih človekovih pravic je povezane z etiko in moralo. Moralni rating Cerarja, Mramorja in drugih nosilcev sedanje oblasti pada tako hitro, da obstaja celo nevarnost, da se ne politike in ne oblasti ne bodo več prijemali ljudje, ki imajo celo sami do sebe vsaj trohico (samo)spoštovanja. Na sledi Sokrata lahko rečemo, da je za človeka boljše, da izgubi ves svet, tudi sebe samega, kakor da bi izgubil dušo. Občudujmo Sokrata in njegovo moralno moč, da je po ceno lastnega življenja vztrajal pri svojih stališčih in se sam zoperstavil celim Atenam. Kot v času samoupravljanja pri nas so še vedno na oblast pririnejo ljudje z retrogradnimi kmetskimi vrednotami, kot so patriarhalanost, avtoritarnost, inertnost, majhnost, insularnost...

Družba, ki ne zmore minimalnega civilizacijskega soglasja o dveh temeljnih človekovih pravicah, nima nikakršnih možnosti, da bi lahko iskreno in univerzalno ščitila vse druge pravice, ki iz njiju izhajajo. Še manj pa ima take možnosti družba, ki temelji na zanikanju zločina in malodane zanj okrivi tiste nesrečne skelete same, ki so najprej, jasno, kolaborirali, nato pa so množično poskakali v kraška brezna in druge naravne in po človeku ustvarjene jame. Družba, ki temelji na laži, ne more zares varovati človekovih pravic in zato ne more biti vsebinsko pravna država.



Vse to je res. Ampak na zanikanju zločina temelji še vedno postkomunistična oblast in ne družba kot celota. Na tem stoji ta oblast, če ne bi, bi že padla. Da zanikanje zločinov in ukaz molčanja o komunističnih zločinih še kar traja, je dokaz, da je oblast v državi še vedno trdno v rokah postkomunistov in v udbovski maniri in ustrahovanju še vedno obvladuje celotno družbo kot v komunizmu. Ne me farbat, da se je tu kaj spremenilo. Če se javno izpostavljaš, te napadejo psi čuvaji iz F571, prej družbenopolitični delavci, ki brez povelja še vedno vedo, kaj jim je naloga, ali pa se te poloti upravičen strah iz časa komunizma za delovno mesto, ali da te potegnejo v kolesje partijski državni organi. Primerov je dovolj.
Če nekoč oblastni Stanovnik družbi v osrednjih partijskih medijih sporoči (miri), da so bili poboji le napaka (ne pove niti komunistična), Hribar pa da imamo pri nas zločine brez zločincev, in da na te grozovite laži partijski mediji niso objavili praktično nobenega ugovora, je družba sprejela Stanovnikove in Hribarjeve laži za državno resnico, ki se jo spoštuje in sprejme kot tako.
Vprašam, kakšno sporočilo je Hribar dal organom pregona, ko je javnost pomiril, da imamo zločine zločincev pa ne?

Res je: vsi bi se morali večkrat kritično zazreti vase in si isprašati vest, še posebej t.i. elita. Avtor ilustrira mit prek pravice do življenja in človeškega dostojanstva. Ob tem je zelo aktualna tudi begunska problematika,... Odličen prispevek.

... Ključna omejitev, skala, na kateri stoji moderna demokracija, je človekovo dostojanstvo, ki vsakomur daje enako pravico do samouresničitve v mejah enake pravice drugega. ...

... OK, jaz se sicer ne spomnim več dobro, s čem vse so nas pumpali v dobri stari Jugi, ampak bolj komunistična parola od tote tukaj zgoraj je samo še tista znamenita "vsak (naj dela) po svojih zmožnostih in vsakemu (se naj da) po njegovih potrebah" ...

Ko in kadar se pojavi tema o človekovih pravicah v Sloveniji in odnosa do raznih kršitev, se mi vrne slika Kocjančiča in njegove geste na spravni slovesnosti v Kočevskem Rogu. Brez besed pove vse o tistih,ki oblikujejo odnos do tega.

In vse to zanika srž človekovih pravic: pravico do življena, ki je bila tem ljudem protipravno odvzeta, in pravico do človekovega dostojanstva, ki nikdar ne usahne in pripada tudi mrtvim in njihovim svojcem.

Družba, ki ne zmore minimalnega civilizacijskega soglasja o dveh temeljnih človekovih pravicah, nima nikakršnih možnosti, da bi lahko iskreno in univerzalno ščitila vse druge pravice, ki iz njiju izhajajo.

In filzofski in logično izpeljan dokaz, da sta pravica do življenja in do človekovega dostojanstva temeljni človekovi pravici, iz katerih izhajajo vse druge pravice, je?

Temeljna človekova pravica je lastninska pravica. Človek je najprej lastnik samega sebe - zato, ker je človek. Iz tega izhajajo vse ostale izpeljanke pravic.

Kot izrazito recipročen pojem pa tudi terjajo od tistega, ki uveljavlja neko človekovo pravico zase, da jo je pripravljen priznati drugemu, ki uveljavlja enako pravico v bistveno podobnih okoliščinah.

Seveda je to težko. Velik dosežek je, če smo pripravljeni pustiti druge pri miru vsaj takrat, ko nam nič nočejo.

Kljub temu, da je vsak posameznik v nekaterih ozirih manjšina, se večina najde v mainstreamu, ki nekatere manjšine vključuje (npr. večino priseljencev, samohranilke, biseksualke, filateliste), druge pa izključuje (npr. prostitute, vahabite, Jehovove priče). Mainstream po naravi stvari privlači tudi posameznike brez samostojno oblikovanih stališč. Če se občasno najdejo v vlogi zatirane manjšine (kadilci, samozaposleni, lastniki gozdov ipd), jih to ne odvrne od mainstreama.

Regulacija (zakonodaja) je praviloma izraz volje večine, zato več regulacije pomeni manj svobode in dostojanstva za manjšine. In to velja tudi za protidiskriminacijsko zakonodajo.
Mainstream ogroža pravico manjšine do dostojanjstva prek aparatov države, kot so npr. šolstvo, javni mediji, državno financirana propaganda, socialno skrbstvo..., zato je vsak evro davka, ki ga plačate, vaš prispevek h kratenju svobode in dostojanstva.

Pri nas se ateisti krčevito bojujejo za krščansko Evropo, ....

No, zdaj vsaj vem, kdo se krčevito bojuje za krščansko evropo... :))

Zelo dobra izhodišče. Ko poslušamo razne skupine je neverjetno to, da KOMUNISTI zagovarjajo povojne poboje in to celo poboje otrok, kar je preverzno in podlo dejanje. Da je mera polna še danes zagovarjajo takšno početje, čeprav ves svet obsoja takšna dejanja. Sam mislim, da je to zato, ker vedo, da ni prav in delajo vse, da bi zaščitili svoje kriminlance pred roko pravice. Škodo pa delajo vsem ostalim poštenim Slovencem. Na koncu pa še hočejo imeti višje pokojnine. Če potegnemo črto pod vse skupaj je takšna skupšnost po zaslugi takšnih barab obsojena na propad in je edina rešitev z trdo roko, da se reši pred propadom. Tukaj najbolj nastradajo tisti, ki so poštenjaki in delajo pošteno, ter ne obremenjujejo drugih. ŽAl se opaža, da po fakultetah, sodiščih, POLICIJI, javni upravi takšni še vedno delujejo kot razni vodilni ali pa kar kot kakšni svetovalci. Normalno bo svetoval tako in naredil vse plane tako, da bodo povojne poboje prikrili in jih zvalili na vse ostale.

Zato menim, da so to tisti strici in tete iz ozadja, ki delajo največ škode Slvoenskemu narodnemu gospodarstvo, politiki in pravni dražavi.

V glavne m bi se lahko z zapisanim strinjal, žal pa ne z vsem. Tako imenovani izbrisani seveda niso produkt samo desnih strank, saj so se s tem problemom ukvarjali predvsem v času Drnovškove vlade, ki ji je zakon o izbrisanih posvem ustrezal. Del krivde seveda nosijo desne stranke. Kaj je levo in kaj desno bom tokrat izpustil! Prav tako ne bom problematiziral komu so bile v primeru izbrisanih v resnici kršene človekove pravice, kajt nekaterim so v resnici bile. Odpravnino bodo dobili oboji, ki se jim bo dalo iti čez administrativno kalvarijo. Krivica bo vsaj na simbolni ravni popravljena.
Povojni poboji res da niso več zamolčani, so pa še vedno zakopani tako fizično kot v naši zavesti. O njih se še danes ne da racionalno pogovarjati v tej opranoglavi družbi. Krivica tudi slučajno ni odpravljena in še dolgo ne bo niti na simbolni ravni. Torej metati obe kategoriji, množične poboje (umore) in izbrisane v isto kategorijo kršitev človekovih pravic je smešno.
Naslednji problem, ki je zamolčan, oziroma izkrivljeno predstavljen, je problem večine in manjšin. Kaj pri nsa res odloča večina? Močno dvomim! Vse bistvene pozicije v družbi, v vseh družbenih posistemih tja do vodenja raznih društev, da o sodstvu, šolstvu, dražvni upravi itd. niti ne govorim, so v rokah prav istih ljudi kot pred letom 1990 in njihovih krvnih ali menatlnih dedeičev. Kdo torej odloča? Ker so tudi vsi pomembni mediji v rokah istih ljudi, drugače tudi biti ne more.
In še za konec. Kako se naša družba odzove, ko izvemo za kršitve človekovih pravic, ko tako odloči evropsko sodišče za človekove pravic? Nič se ne zgodi! Nikjer nobene odgovornosti, nobenih odstopov, nobenih zakonskih sprememb. Samo molk in še enkrat molk! To je tisto kar najbolj skrbi. Vdanost v to enoumje, neznosna neizobraženost, primitivizem in odsotnost logičnega mišljenja. Duh revolucionarnega lumpenproletarita je naša kruta realnost.

Če ste imeli namen odpreti Pandorino skrinjico, vam je to uspelo. To je hajka, ki se je Slovenci najraje udeležujemo. Vidim pa, da s tako imenovane "komunistične strani" vnetost za pisanje zmanjšuje. Res je, nima nobenega smisla. Tolikokrat, kolikorkrat so se , vključno s predsednikom države' opravičili potomci tistih, ki so poboje izpeljali, se ni cerkev nikoli za nikogar. Tudi domobranci ne. Ampak voz se še kar pelje. Sovraštvo nekaterih je kar neverjetno. Vse kaže, da je izhodišče iskanja rešitve napačno. Zavedati se moramo, da se v ZDA še dobrih 150 let po državljanski vojni, ki je bila neizmerno kruta in se tudi ni končala, ko se je končala, očitki ene strani do druuge, razmišljanje enih in drugih močno razlikujejo in obsegajo vso paleto sovraštva. Oprostil tudi ni nihče nikomur, kaj šele, da bi se mori opravičili za klanja po vojni ali obratno. A nekako živijo drug z drugim in razgovor o vojni ni vselej glavna tema. Tudi mi se moramo navaditi živeti s to razliko in jo izpostaviti samo kadar je to zares neizbežno. V tem članku - čeprav je dober in tehten - to ni bilo. Še posebej, ker rešitev, (In kako jih lahko popravimo), razen načelnih, ni pokazal.

Vselej mi bo ostala uganka, zakaj se t. i. izbrisani niso prijavili na UE, ko so imeli možnost! Šli so raje do evropsega sodišča iskat pravico! Menim, da je bila Slovenija zelo radodarna s podarjanjem državljanstva. Počutim se kot Slovenka tretjerazredna!