Družba, ki ne zmore minimalnega civilizacijskega soglasja o dveh temeljnih človekovih pravicah, nima nikakršnih možnosti, da bi lahko iskreno in univerzalno ščitila vse druge pravice, ki iz njiju izhajajo. Še manj pa ima take možnosti družba, ki temelji na zanikanju zločina in malodane zanj okrivi tiste nesrečne skelete same, ki so najprej, jasno, kolaborirali, nato pa so množično poskakali v kraška brezna in druge naravne in po človeku ustvarjene jame. Družba, ki temelji na laži, ne more zares varovati človekovih pravic in zato ne more biti vsebinsko pravna država.



Vse to je res. Ampak na zanikanju zločina temelji še vedno postkomunistična oblast in ne družba kot celota. Na tem stoji ta oblast, če ne bi, bi že padla. Da zanikanje zločinov in ukaz molčanja o komunističnih zločinih še kar traja, je dokaz, da je oblast v državi še vedno trdno v rokah postkomunistov in v udbovski maniri in ustrahovanju še vedno obvladuje celotno družbo kot v komunizmu. Ne me farbat, da se je tu kaj spremenilo. Če se javno izpostavljaš, te napadejo psi čuvaji iz F571, prej družbenopolitični delavci, ki brez povelja še vedno vedo, kaj jim je naloga, ali pa se te poloti upravičen strah iz časa komunizma za delovno mesto, ali da te potegnejo v kolesje partijski državni organi. Primerov je dovolj.
Če nekoč oblastni Stanovnik družbi v osrednjih partijskih medijih sporoči (miri), da so bili poboji le napaka (ne pove niti komunistična), Hribar pa da imamo pri nas zločine brez zločincev, in da na te grozovite laži partijski mediji niso objavili praktično nobenega ugovora, je družba sprejela Stanovnikove in Hribarjeve laži za državno resnico, ki se jo spoštuje in sprejme kot tako.
Vprašam, kakšno sporočilo je Hribar dal organom pregona, ko je javnost pomiril, da imamo zločine zločincev pa ne?