[1012KDXBP]
> [bababa]
> @roof,

Zemljiška politika ni ne eko in ne bio, temveč je zemljiška politika sveta krava komunizma, ki se na žalost še kar nadaljuje v demokracijo.

Zemljiško politiko kjub strupenosti in v času (mehkega) socializma dovoljenosti uporabe ni zaznamoval DDT, temveč sprevržena ideologija vprežena v pohlep po moči oblasti, bogastvu in imetju soljudi. Tako so predvsem z revolucijo kolaborirane stroke za bagatelo odvzele staroselcem primestnih občin zemljišča. Pri tem sta prednjačili partijsko-udbovski urbanizem in pravo, kot bič v rokah vsemogočne Partije. (Samo leta 1958 je bilo odvzetih 119.400 gradbenih parcel, za kmetijsko zemljiško politiko pa je najbolj prepoznavna okupacija 260.000 ha kmetijskih zemljišč leta 1953.)

Kajti, če je bilo pravo bič v rokah Komunistične partije, je bila zemljiška politika in urbanizem sveta krava komunizma, saj je prav to sveto kravo urbanistična stroka gonila po Sloveniji tako, da je prav zaradi zavzetja poprej privatnega lastništva vse potacala in razmetala, s svojim govnom pa ustvarila razpršena satelitska naselja in hodila po stezicah prav kjer se ji je zahotelo. Zelo lepo bilo, če bi tudi v poglobljenem premišljevanju del svoje krivde za persmisivno vzgojo teličkov svete krave, nase prevzele tudi (usmerjeno) izobraževalne inštitucije.

S preobratom ekonomskega in političnega sistema po vojni je prišlo tudi do radikalnega preobrata v urbanističnem načrtovanju. Smotrno mestno ulično pozidavo, imenovano tudi kvadratni blok z notranjim dvoriščem, načrtovano pred sto leti, so planerji sekretariatov in komitejev za družbeno planiranje prostora, zamenjali s satelitskimi naselji, ki so vsako posebej, v sebi nosila čar revolucionarne arhitekture in urbanizma. Naselja pa so bila med seboj raztrgana in slabo povezana.

Načrtovan permanentni boj, kar je revolucija vsekakor bila, predvsem pa tudi zaradi skrunitve dotedanjih načrtnih prizadevanj in že v Ljubljani od potresa 1895 izvajane urbanizacije, je bil prisilni odvzem zemljišč in zavrženje regulacijskih načrtov v primestnih občinah Vič, Moste in Zg. Šiška za staroselce močno žaljiv in diskriminatoren ukrep takratne socialistične družbe.

Razmetavanje prostora in v prostoru, za vnuke takratnih županov in občinskih svetnikov primestnih občin izpred sto let, ne pomeni označbo povojnega urbanizma, kot samo modernistično koncipiran način razpršene gradnje, s svojo idejo stavbnega bloka v stavbnem kompleksu vrženega nekje sredi zelene površine. Ta dejanja je potrebno označiti v povezavi s sedanjim na novo strokovno podprtim razvojnim konceptom strnjene ulične pozidave in zapolnjevanja raztrganega mestnega tkiva, kot urbanistični kriminal. Zgoščevanje prometa na mestnih žilah in ne razpršitve prometa po mreži cest, pa pomeni nespoštovanje načela pravičnosti enakomernega porazdeljevanja dobrobiti in obremenitev, ki jih samo mesto kot tako, prinaša. Zato večni spopad radikalno novega, začet s popolnim negiranjem regulacijskih načrtov leta 1935 mestni občini priključenih primestnih občin Šiška, Vič in Moste, še vedno traja.

Ko se po vseh spremenjenih urbanističnih slogih čez sto let vprašamo kje je dandanes kvaliteta bivanja in sobivanja, povsem suvereno lahko ugotovimo, da še vedno v boju med generacijami uspešnih urbanistov, ki so svoje, v svojem času tako cen(j)ene ideje prodajali za suho zlato. Za urbanizem in njegova dela na žalost rok trajanja ne poteče tako hitro, kot pri drugih hitreje spreminjajočih stvareh. Katerih zavrženje, je iz vidika onesnaženja prostora, bistveno manjše.