Istra nikoli ni bila Hrvaška.
Tudi po zaslugi Slovencev v JLA (glej prispevek Prekomorske brigade, op.p.) jo je pridobila šele po II. svetovni vojni; bujski del cone B STO pa šele po letu 1954. Območje do reke Mirne je bilo pod koprsko cerkveno oblastjo. Posest Savudrija je bila konec 19. stoletja darovana Piranu in je lastnina te občine.

Seveda so zgodovinski razlogi še bistveno globlji in govorijo prav vsi v prid Slovencev. Lahko bi se vrnili v 16. stoletje, ko so Turki uničili Hrvaško, od koder je večina plemstva z družinami pobegnila v Slovenijeh/Sclavoniae, (današnjo Slavonijo) in v Istro. Od takrat je bil pritisk srbsko-hrvaško govorečega prebivalstva na Istro vseskozi prisoten. Kljub temu pa je ostala narodnostna meja med Slovenci in Hrvati vse do 20. stoletja v okolici Trsata, Reke in Opatije.

Po prvi svetovni vojni smo Slovenci leta 1920 izgubili, po rapalski pogodbi med Italijo in Kraljevino SHS tretjino narodnega ozemlja na zahodu, ki je merilo 4.768 km2: in sicer Goriško, Tržaško, Benečijo, Rezijo, Kanalsko dolino (del Koroške), Istro in del Kranjske (Notranjske). Zgodovinarka Milica Kacin Wohinz piše v sestavku »Hrvaški ˝zgodovinski dolg˝ Slovencem«: »Na Jadranu je bil kompromis v korist Jugoslavije (beri Hrvatov, op.p.), na severu pa je rapalska meja londonsko črto prekoračila v škodo Jugoslavije oziroma Slovencev… To je pomenilo, da je prišlo pod Italijo več slovenskega etničnega ozemlja oz. večje število Slovencev, kot so ji ga zavezniki obljubili.

Nasprotno pa je na Jadranu Hrvaška dobila celotno Dalmacijo razen mesta Zadar z ožjo okolico, od otokov v srednjem Jadranu pa vse razen Lastova in Palagruža. Hrvaška je na severu izgubila narodnostno mešano hrvaško-italijansko (pravilno bi bilo slovensko-hrvaško-italijansko, op.p.) ozemlje Istre, otoka Cres in Lošinj, leta 1924 pa še mesto Reko, ki jo je Jugoslavija odstopila Italiji za ceno pogodbe o prijateljstvu. Z drugimi besedami, kompromis v Rapallu z mejo med Jugoslavijo in Italijo v letih 1920/24–1941 so plačali predvsem Slovenci.«

Zatem je Italija s fašističnim državnim terorjem v Italijane spremenila precej Istrskih Slovencev, na drugi strani pa so zavedni Slovenci bežali iz Istre, zlasti v svet.

Šele po letu 1945 se je začelo organizirano naseljevanje hrvaškega in srbskega prebivalstva v Istro, od koder so pred tem, pred nasiljem komunistov zbežali številni Slovenci, potalijanjeni Slovenci in Italijani. Vse te so si potem lepo prisvojili Italijani, pod znamenito a ponarejeno zgodbo o fojbah, v katerih je najbrž v resnici hrvaško-italijansko celo več Slovencev, kot pa pravih Italijanov.