Gospod Čadež se je iz ekonomista prelevil v mednarodnega pravnika ... Glede na to, da je doktor ekonomije, pa bi človek pričakoval kako ekonomsko analizo tega spora, ne pa ponavljanje (neuspešnih) pravnih pobud za reševanje spora.

Nikjer nimamo npr. odgovora na vprašanje, kakšno ceno ima "prost dostop do odprtega morja" (oz. stik z medn. vodami) in čemu sploh to zahtevati? Argumenti, ki jih trenutno navajajo naši politiki so predvsem prestižne narave. Razen če visoka politika ve, česar ostali ne, da je npr. v severnem Jadranu nafta ...

Seveda so vsaki pomisleki v to, da pri Piranskem zalivu ne gre za vprašanje vitalnega pomena za Slovenijo, označeni z izdajo nacionalnih interesov. Zato se tudi nikamor ne premaknemo. Moje osebno mnenje je, da Piranski zaliv cel ni toliko vreden, da bi se oba naroda skregala do amena. Po moje slovensko gospodarstvo precej bolj rabi hrvaški trg kot obratno (če izvzamemo turiste). Gospod Čadež se s tem seveda ne ukvarja; bolj ga zanima dedek od Šoltesa ... kot da Šoltes sedaj riše meje ...

Na koncu koncev pa četudi vprašanje meje ostane nerešeno, bo v skupni EU postalo marginalno; znova zgolj prestižnega pomena. Glede gospodarskih interesov meja med državama ne bi smela postavljati nobenih ovir (I. steber EU), enako tudi ne stik z medn. vodami. In razni "nakupi" ali "najemi" Savudrije bi se izkazali kot čista jajca, saj bo Hrvaška, ko bo v EU, znova "naša". Tako kot tudi Prekmurje počasi postaja "angleško" ... To je bistvo moderne Evrope, ne pa spori glede meje.

Če pa že res želimo rešiti spor glede meje, pa gremo lahko tudi pred sodišče. Ampak ne, želimo "pravičnost", kar pomeni, da si predstavljamo, da bo "nekdo tretji" potegnil mejo, kot bi bila nam všeč. A Ahtisaari nam bo pa dal tako mejo? Dvomim ...