Namesto komentarja povzemam misli osebe s psevdonimom DOB: "Imamo drevo in imamo parazite, ki živijo od drevesa, od tega, kar drevo ustvari. Država se o drevesu sploh ne pogovarja, saj je drevo ne zanima. Drevo je pač dolžno biti drevo in v gozdu je dosti dreves, zakaj bi se torej sekirali? Če je drevesu kaj do lastnega življenja, bo preživelo kot ve in zna, končno instinkti drevesa parazitu dobro služijo. Ker je država združenje parazitskih organizmov na visokem nivoju, skrbi samo za dobrobit parazitov. Zato tudi razmišlja o tem, da je kriza pravzaprav samo še ena priložnost, ki jo velja izkoristiti. Do tega, da bi ji pamet potegnilo še v kako drugo smer, pa ne pride. Kot mnogokrat poprej, ko je še veljalo, da je kriza še ena priložnost za pametne, iznajdljive, prilagodljive (?) ipd., parazit že kalkulira, kako bo tuje pomanjkanje obrnil sebi v prid. To bo seveda prikazal za neko višjo modrost, posebno sposobnost, talent, inteligentnost... Dež pada, trava raste, in samo po sebi se razume, da drevesa tudi. Enako je samo po sebi umevno, da se parazit ovija okrog drevesa in leze po njem navzgor. Kaj pa naj parazit drugega počne kot to, kar vedno počne. Njegova veličina je ravno v tem, da pusti dihati le toliko, kolikor je drevesu potrebno za preživetje. Viške kisika parazit porabi za izdelovanje znanstvenih študij o tem, kolikšen je pravzaprav minimum kisika, ki ga drevo še sploh rabi za preživetje. In tukaj nas država vsakokrat preseneti z neko novo iznajdbo! Uspešnost politike se nahaja ravno v limitiranju k zadušitvi, a na način, da drevo kljub temu preživi. To stanje med zadušitvijo in životarjenjem gozd zaznava s tem, da ga preplavlja odrešujoči občutek hvaležnosti do te države, ki bo poskrbela za našo fotosintezo in osmozo, pa še da se kak pes sem in tja poščije na korenine, kar ne more škoditi, je pa lahko dobro za patriotizem, ki olajša proces fotosinteze".