TEVE PATRIA ALI ZGAGA NA FINSKEM
Najprej da ne bo pomote: če je predsednik vlade Janez Janša ali kdorkoli od drugih politikov in uslužbencev vlade prejel podkupnino za posel s Patrio, mora biti kaznovan. Tudi Italijani so Silvia Berlusconija postavili pred sodišče, no, socialist Bettino Craxi je pred sodiščem pravočasno emigriral v Tunis.
AMPAK TO SO POLITIČNE IGRICE. Kot novinarja pa me preseneča dejstvo, da moj finski kolega Magnus Berglund v famozni oddaji s preprostim naslovom Resnica o Patrii ni pokazal niti enega dokumenta, ki bi seriozno podkrepil njegove, priznajmo, delikatne obtožbe. Če bi kamera zgolj na kratko posnela fantomski dokument, ki naj bi dokazoval korupcijo slovenskega premiera, fokusirala črko J, kar naj bi predstavljalo Janšo, bi bilo vse drugače. Novinarju bi verjeli; navsezadnje pri nas ni mogoče v medijih obtožiti niti Saške Lendero, ko plonka pesmi, če zraven ne predložiš originala. Tako imenovano varovanje virov, na katere se sklicuje Berglund, s tem sploh nima nobene zveze. Če dokument pred snemanjem pravilno obdelaš (skriješ oznake in podobno), si prvič zaščitil vir, in drugič pokazal dokaz za svoje trditve. Gre za tehnično povsem nezahtevno operacijo, objavljanje faksimilov super tajne dokumente pa je še poseben novinarski orgazem. Ker bi v tem primeru Berglund lahko razpolagal samo z dokumenti iz policijskih ali Patriinih virov (novinarjem jih običajno posredujejo tako ali drugače užaljena globoka grla), bi moral le prikriti uradno glavo, nato pa bi dokument lahko ponosno razkazoval javnosti.
ZAKAJ TEGA BERGLUND NI STORIL, ne vem; iz lastnih izkušenj pa vem, da te privoščljiva slovenska novinarska srenja – navajena informacije zbirati s prebiranjem sporočil za javnost in obiskovanjem tiskovnih konferenc – v hipu zmelje, če objaviš zgodbo, ki temelji na govoricah. Ko sem sproduciral svingersko afero Juri (zgodba vsebinsko sicer ni primerljiva s Patrio in morebitno korupcijo, toda tehnologija raziskovalnega novinarstva je enaka), so me nekateri mediji malodane obtoževali, da nimam pravih dokazov, ker med rjuhami nisem bil zraven. Pri tem so bili najbolj glasni uredniški in politični simpatizerji ter prijatelji družine Juri (denimo odgovorni urednik Dnevnika Miran Lesjak), ki se jim sladko fučka za novinarstvo; ko gre za njihove interese namreč. O tem, da Magnus Berglund v oddaji ni predložil niti enega samega samcatega dokaza za svoje trditve, ampak zgolj tabloidne špekulacije, pa nihče od slovenskih novinarjev ne črhne niti besedice; no, vsaj za zdaj ne. In vedite: kadar Miran Lesjak govori o raziskovalnem novinarstvu, gre skoraj vedno za politiko ali politikantstvo. Še več, v aferi Juri so nam očitali, da je eden od novinarjev z lažnim predstavljanjem politika Aurelia Jurija zavedel in tako kršil novinarski kodeks. Ko je Berglund pretental slikarja Jureta Cekuto z lažnim izgovorom, da bi rad naredil reportažo o njegovi galeriji, pa Lesjak vehementno razlaga, da gre za tipično raziskovalno novinarstvo.
ALI DRUGAČE: SI PREDSTAVLJATE, kako bi reagirali Dnevnik, Mladina & co., če bi finska televizija nenadoma obtožila Milana Kučana, da ga je z nekaj milijonov evrov podkupil izraelski vojaški lobi (ker naj bi Kučan rabil pokojnino), pri tem pa ne bi predložili nobenega dokaza?!
OB ČISTO NAVADNEM POLITIKANTSTVU gre razloge za to iskati tudi v tem, da so izbrani slovenski novinarji v nastajanje oddaje pravzaprav globoko vpleteni. Bivši novinar Večera Blaž Zgaga, ki je zaslovel kot soavtor razvpite novinarske peticije proti Janši, naj bi bil celo nekakšen Berglundov lokalni vodič in svetovalec (no, v končni špici oddaje ni zapisan, kar je tudi precej nenavadno), nekaj minut po finski oddaji pa se je na spletnem portalu Vest.si že znašel njegov daljši komentar. Čeprav s tem portalom, ki je politično izrazito naklonjen strankama Zares in LDS, doslej ni sodeloval. Urednik portala Jani Sever pa trdi, da jim je Zgaga poslal tekst, ker ga ni hotel objaviti nihče drug. In to naj bi se vse zgodilo v nekaj minutah?! Zgaga, ki se z novinarstvom trenutno sicer sploh ne ukvarja, je torej že vnaprej vedel, kaj in kako bodo na finski televiziji zadeve plasirane. Pri snovanju oddaje naj bi sodeloval tudi Dnevnikov novinar Rok Praprotnik, ki se je v času pripravljanja oddaje mudil na Finskem.
DRUGA ZANIMIVA SLOVENSKA anti-Janša naveza pa je predsednik Komisije za preprečevanje korupcije Drago Kos, ki ima z Janšo svoje neporavnane račune. Odkar hodi s Tjašo Slokar, urednico predvolilnih oddaj na Pop TV, je postal glavni zvezdnik informativnega programa te televizije. Več ga je na ekranu kot Matjaža Tanka ali Darje Zgonc. Bil je tudi eden glavnih zvezdnikov finske oddaje Resnica o Patrii; na Pop TV, kjer preverjeno nihče ne zna niti besedice finsko, pa so o Berglundovi oddaji poročali tako rekoč v živo, sredi njihove informativne oddaje 24UR. Nesporno so tudi oni za podrobno vsebino finske oddaje vedeli vnaprej. Mimogrede, Pop TV se je v tej predvolilni kampanji definitivno postavil na stran ne-Janše.
NOVINARSKO NAJBOLJ FASCINANTNE pa so novice s Finske. Tam o tej aferi in televizijski oddaji ni poročal nihče; niti en časnik o tem ni objavil niti vestičke, na oddajo ni reagirala niti vlada, niti policija, niti Patria. Ena sama finska tišina.
MOGOČE PA IMA RES PRAV LOBIST Božo Dimnik, ki pravi, da če bi bilo vse to res, bi o tem govoril ves svet. In čudi me tudi, da objavo oddaje ni preprečila informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar; v skladu z njeno super logiko bi namreč jemanje podkupnin lahko cinično definirala kot čisto zasebno zadevo, špekulacije novinarja Berglunda po kot hud poseg v zasebnost gospoda J.
ODDAJA SE MI JE SICER NAJBOLJ dramatična zdela takrat, ko novinar poveže Walterja Wolfa, trgovino na sto let stari Wolfovi ulici sredi Ljubljane in presenečeno prodajalko v offu, katero sprašuje o naslovu bivališča gospoda Wolfa v Kanadi; eno z drugim namreč nima nobene zveze. Trgovina je v lasti znanega podjetnika Matjaža Tomljeta, Wolfova ulica v Ljubljani pa še najmanj z Walterjem Wolfom iz Kanade, ki je po materi Mariborčan in občasno stanuje v štajerski prestolnici. Bizarna pa takrat, ko Berglund nenadoma prizna, da se je med intervjuvanjem ministra Karla Erjavca in polkovnika Dragana Bavčarja nenadoma spomnil, da naj bi slednji prejel največjo podkupnino na ministrstvu za obrambo. V zadnjih sekvencah pa se oddaja prelevi v šolski primer predvolilnega spota zoper Janeza Janšo.

www.pozareport.si/?I...ntar_arhiv