Ja, realnost se izrisuje. Težko razumem kako ljudje sanjajo o potovanju in počitnikovanju, če niti sosednji lokal ni odprt, kaj šele hoteli in letalski prevozi. Kdo bo tvegal, posadil družino v avto, se odpeljal na Hrvaško kjer bo žena zbolela? Kdo jo bo zdravil, kdaj se bo lahko vrnila, kdo jo bo pripeljal, bo dopust preživela v karanteni hotela? In kdo bo razkuževanje, karanteno hotelskega osebja, zdravljenje in celotni kaos plačal?

Pozabimo na turistično panogo, na hotele, restavracije, letalsko industrijo, avtobusne prevoze in vse spremljajoče dejavnosti, letos tega ni. Nezaposlenost bo eksplodirala, kar bo za sabo povleklo preostalo gospodarstvo. S praznimi žepi pač ni mogoče kupovati.

Kdor sanja o prekuženosti, naj si ne domišlja, da ga bo zdravstvo ob navalu pacientov obravnavalo kot Borisa Johnsona, z najboljšo terapijo in najboljšimi zdravniki. Še začeli nismo, a mrtvašnice se hitro polnijo, kaj šele bo, ko bo res naval.