Osnovna naloga država je varovanje svobode in življenja posameznikov, varovanje pošteno pridobljenega premoženja in spoštovanje svobodne ekonomske pobude. To je blizu tistemu, kar avtor imenuje tržni kapitalizem. Strinjam se tudi, da je to neobstoječ idealen sistem, saj se povsod na svetu srečujemo z večjim ali manjšim državnim intervencionizmom. Zato je poimenovanje današnjih sistemov kot »kapitalizem« neprimerno. Država posreduje na trgu, ne samo z monetarno in fiskalno politiko, pač pa tudi z vrsto predpisov, ki dodatno slabijo prosti trg, ustvarjajo vstopne in izstopne ovire in običajno tudi ustvarjajo monopole. To niso samo koncesije, licence, strokovni izpiti, certifikati, pač pa tudi subvencije, minimalne plače, nadzor cen itd.

Preden se posvetim predlogom samo stavek ali dva o ukrepih države povezane s epidemijo koronavirusa. Dejansko je država s prepovedjo opravljanja določenih dejavnosti nekaterim podjetjem in podjetnikom povzročila škodo. Nastaja seveda vprašanje, ali je država to škodo dolžna povrniti. Moje mnenje je, da ne, saj je le zavarovala življenje prebivalcev in čeprav te besede ne maram, je to počela v »javnem interesu«.

Med delodajalci in socialno državo obstaja jasen partnerski odnos. Ko delodajalec zaposli delavca, državi zmanjša stroške in poskrbi za dodatne davke, ko delavca ne rabi več, ga vrne na pleča državi. V tem procesu so subvencije za zaposlovanje nepotrebne, celo škodljive in predmet raznoraznih zlorab. Ali ta proces poteka nemoteno in brez pomislekov. Pozicija socialne države je jasna. Takrat, ko izdatki za brezposelne presegajo morebitno subvencijo za ohranitev zaposlenosti, bo verjetno tako subvencijo ponudila. Tudi pozicija delodajalca je jasna. Odločal se bo glede na skupno zmanjšanje stroškov. Na eni strani so stroški zaradi zmanjšanja plač in drugih bonitet, na drugi strani pa so stroški usposabljanja novih delavcev. Ključnih kadrov delodajalec ne bo kar tako odpuščal, saj ne ve ali bodo po določenem času še na voljo, ali pa se bodo sploh pripravljeni vrniti. Poleg tega se bo delodajalec soočil še s problemom plačila novih zaposlenih. Če bo delodajalec pridobil sloves, da odpušča kar tako za vsako figo, bo to nedvomno pomenilo naraščanje stroška plač novih zaposlenih.

Še o financiranju. Če bo vmesne izdatke financiral delodajalec, potem imamo opravka z investicijsko odločitvijo. Ali bo stroške krize pokril v kratkem roku ali pa bo potreboval več časa? Komercialni krediti so pogojeni z boniteto in seveda obrestno mero. Država ima na razpolaga ali tiskanje denarja ali zadolževanje. Posledice za državljane bodo različne po skupinah, nedvomno pa je, da bodo ceno plačevali državljani preko davkov. Ker se država običajno zadolžuje ceneje, bi bilo smiselno, da se vsi odlogi plačil pri podjetjih finansiralo po slični obrestni meri.

Jasno je, da subvencije bodo, kdaj in kako velike, pa bomo še videli. Smiselno bi bilo, da je to stvar odkritih pogajanj in preučitvi posameznih primerov. Pričakujem pa, da bo država postavila pogoje v smislu : vzemi ali pusti.