S stališča plačnika - državljana RS, ki je upravičen do zdravstvene storitve - je predlog popolnoma na mestu! Ampak koga to zanima. Važno je, da mi plačamo. Storitev pa, če ni ta denar porabil že nekdo pred nami!
S stališča blagajne pa seveda to ni idealno - ker bo naenkrat več pacientov deležno obravnave in posledično bo tudi več plačil. In lahko, da bo zmanjkalo denarja.
Denarja pa bo zmanjkalo, ker je očitno (čemu potem strah sprejeti ta predlog), da plačujemo prenizke prispevke za količino dogodkov, ki se nam dogajajo in njihov realni strošek!
In zakaj tega nočemo priznati?
Kaj je večji problem - imeti denar pa ne imeti izvajalcev ali imeti izvajalce, pa ne imeti denarja?