[UriahHeep]
"Tam zaslišujejo prave krivce o katerih pišem jaz. Ti so tisti, ki so bili podpisani pod kredite. Ne vem zakaj pizdiš name. Nihče od zaslišanih bančnikov ni kompromitiral politike, niti se na njene prisile in sugestije ni skliceval."

Poglejmo za začetek nekaj primerov iz državne NLB in LB.

Pride ženska lokalnega politika na šalter v banki in ima s seboj kupček položnic v skupni vrednosti okoli 15.000 mark. Blagajničarka najprej preveri stanje in ugotovi, da na računu ni več kot 50 mark v tolarski protivrednosti in to pove stranki. Ženska odgovori, seveda jih ni več kot 50, zato pa imamo delnice, ki bodo vredne več kot 100.000 mark. Potem spet bagajničarka: Morate pa prej delnice prodati, da boste plačala račune. Ženska politika: ste vi zmešana, da bomo sedaj prodali delnice, ko niso še nič vredne. Vi odpišite teh 15.000 mark od vrednosti 100.000 mark, kot je bil vaš direktor mojemu možu povedal, da bodo delnice čez pet let vredne in bo banka takrat izplačala samo 85.000 mark. Epilog: banka je odpistila blagajničarko, ker se je neprimerno vedla do komitenta.


V kreditnem oddelku sedi možakar kao podjetnik in ima v rokah papirje, iz katerih je jasno razvidno, da po nobenem normalnem postopku v banki ne more dobiti kredita. Zahtevek je prozoren, poleg tega je možakar stalno v nekih težavah. Zanimivo je, da možakar začne pogvor v prepričanju, da je ves postopek samo rutina. ko pa se izkaže, da ni, pričnje rjoveti in klicati direktorja. Ta pride, ves narejeno zaskrbljen in se prične ukvarjati z uslužbenko, zakaj noče ugoditi stranki. Pri tem drastično preceni pomen te stranke za banko. Ko uslužbenka vpraša direktorja, kje so vse te garancije, ki jih navaja, bančni direktor pobesni in prične groziti uslužbenki in posredno tudi njenemu možu, ki je delal v drugem podjetju, da bo poskrbel, da bosta oba ostala brez službe. Uslužbenka odobri kredit, se pravi doda podpis na osnovi ustnih zagotovil direktorja. Zadeva seveda gre v maloro in pride na sodišče, ki ugotovi, da uslužbenka ni upoštevala bančnih navodil. Navedbo groženj sodišče zanemari in banka odpusti uslužbenko. Isti direktor ima v času, ko se to dogaja, pisarno v bližini pisarne, v kateri druga uslužbena več kot deset let sistematično krade banko s pomočjo parske izravnave pri anuitetah za več kot 10.000 kreditnih partij. Ne direktor, ne notranja kontrola nikoli ničesar ne opazijo, dokler zadevna uslužbenka sama sebi ne zamoči zadeve, ko od druge uslužbenke zahteva knjiženje določenih zbirnih nalogov za pretekli mesec. Ko se prične preverjati, kakšni nalogi sploh so to, se počasi zadeva začne odvijati. Direktor skliče vse delavce in pove, da je bila banka napadena in da morajo biti vsi tiho, če nočejo dobiti knjižice. Na koncu pa doda, saj veste, da poznam Kučana. Ko pride zadeva na sodišče, slednje niti malo ne posumi, da bi bilo z direktorjem in notranjo kontrolo v banki karkoli narobe.

Stranka pride v banko in pove, da bi rada trgovala s tujimi vrednostnimi papirji. Najprej dve uri odpirajo skrbniški račun. Potem sledi pogovor o naložbeni politiki, pri čemer stranka ugotovi, da ji uslužbenec NLB razlaga to, nekaj dni pred tem brala v Financah. Ker teče pogovor tudi o elektronskem trgovanju, stranka misli, da je provizija podobna kot pri Ameritrade ($9). V resnici je provizija za prvi posel, ki ostane edini, 20 krat večja.

Vidimo torej, da Kučanova banda Ljubljanske banke nikoli ni organizirala za opravljanje posla, ampak samo za delovanje kriminala. Seveda ni bilo kaj dosti drugače v drugih državnih bankah. Ker noben ekonomist ne na univerzi, ne v Banki Slovenije in ne v državnih bankah v zvezi s financami nikoli ničesar zares ni znal, je seveda jasno, da so vse državne banke, in Banka Slovenije še danes, živeli samo od kraje komitentov in davkoplačevalcev.

Šlo je doker je šlo, vendar pa problem danes ni samo v bankah pokradeno in zapravljeno, ampak tudi škode iz uničenih karier ljudi, ki pri kriminalu in korupciji Milana Kučana niso hoteli sodelovati. Me zanima, če ima Šarčeva vlada nekaj sto milijonov evrov v rezervi, da te škode plača. Kajti, če jih ne bo, ne bo videla konca mandata in verjetno tudi ne konca leta. Kajti v ozadju so še druge dosti težje zgodbe. V eno je vključen tudi aktualni predsednik republike. Ko je na začetku svojega premierstva motovilil po svetu in iskal denar za potrebe birokracije in korupcije je očitno za kredit, ki ga je dobil navajal neresnične podatke z garancijo Banke Slovenije. Ko je bil kredit odobren, je bil ocenjen z B1b1, tri tedne kasneje, ko so na vladi in parlamentu stekle procedure, ga je Moody's takoj uvrstil med junk. V NLB pa je bilo prepovedano o tem govoriti.

Sicer pa, zgodbic o državni NKB je brez konca. Konec je samo laganja, da jih ni. Sedaj pa prihaja plačevanje računov za nazaj. Šarec bo naredil zelo pametno, če bo vnaprej pripravil dinarčke.

Uriah Heep.