V bistvu ne gre za anomalijo samega šolskega sistema, ker je ta v Sloveniji samo eden od derivatov organiziranega kriminala in korupcije na oblasti. De facto je Slovenija še vedno sredi boja proti vladavini trockistov, ki ga je bil začel že Boris Kidrič. Recimo, Črna Gora je v SFRJ v JLA imela več generalov, kot jih je imela celotna Italija, tako da seveda ni čudno, da jo je bil Djilas tako slabo odnesel, potem ko se je na čelu jugoslovanskega parlamenta odločil, da naredi konec trockističnemu sranju v državi. Broz, tudi sam trockist (zato se je upiral Stalinu), ni niti mignil, da bi Djilas politično preživel. Tako je prvi poizkus normalizacije skupne države propadel in za njim, vsakih deset let, še po eden (Boris Kraigher, Stane Kavčič).

Slovenija, kljub izgubi optimalne ekonomske variante v sedemdesetih letih, izkoristi priliko vseh mogočih blokad v Jugoslaviji in ji prične prodajati drugorazredno robo z Zahoda, proizvedeno doma. Zanimivo, da je tu šlo večinoma samo za bruto poravnave tujih kreditov. Vsa Jugoslavija, razen Slovenije, je živela v glavnem od tujih kreditov in donacij in ta denar porabljala za plačevanje slovenskih izdelkov in storitev. To je potem v Sloveniji omogočilo "videnje" SFRJ kot uspešne države in sedanjo jugonostalgijo.

Resnica je bila seveda precej drugačna. Slovenija in Jugoslavija sta v sedemdesetih letih, ko je, vsaj v Sloveniji, v resnici bil boom, nadpovprečno koristili zgolj sredstva, ki so jih razvite države namenjale tehnološkemu preskoku, katerii je sledil deset do dvajset let kasneje. Dejansko pa je jugoslovanski enotni trg bil povsem rigiden in znanstveno-tehnološko neodziven.

To je bilo stanje, ki ga je Slovenija na vidni strani prenesla v nov sistem in novo državo. Ker je Slovenija že pred osamosvojitvijo bila v precejšnjih težavah, je bilo pričakovati, da se bo politika vključila v reševanje problemov na pozitivni strani, se pravi predvsem na strani vitke države, nizkih davkov, privatenga zdravstva in šolstva, finančnega sistema obrnjenega proti Wall Streetu, majhne politizacije in s pogledom vnaprej, vendar pa se je pod vodstvom Milana Kučana zgodilo ravno obratno. Milan Kučan je že dve leti pred osamosvojitvijo, na organiziran način, v okviru ZKS in izven, pričel rovariti proti slovenskemu narodu in bodoči slovenski državi. Tako je Milan Kučan s prikritimi ravnanji Slovenijo peljal v smeri apartheida in fašistične države. Forum 21 je bil samo krona tega dogajanja.

Tako kot je Goebbels vedel, da se ne da zgraditi nacistične džrave, če se ne okrade Židov, tako je tudi Milan Kučan vedel, da svoje birokratsko-fašistične države ne more zgraditi, ne da bi okradel sovenskega delavca. To dejstvo je že 25 let popolnoma razvidno iz načina privatizacije in deleža plače slovenskega delavca nasproti plači nemškega delavca, glede na vrednost produkcije najnižjega tehnološkega nivoja. Ta razlika v Sloveniji znaša 350 milijonov mesečno, oziroma, 4,2 milijarde letno. Se pravi, 350 milijonov, je znesek, ki si ga kučanovski banditi vsak mesec med seboj razdelijo.

Velik del tega ukradenega zneska odpade na kučanovske idiote, ki se imajo za univezitetne profesorje na slovenskih družboslovnih fakultetah. Gre predvsem za EF, PF in FDV v Ljubljani, kjer pravzaprav predava eden večji bebec od drugega in diplome s teh fakultet niti za brisanje riti niso dobre.

Uriah Heep.