[robi2107]
> [robi2107]
> Kot da je Mermal eno samo utelešenje poštenosti. Kako so že on i kompanija postali latniki BTC-ja? Že samo lastninjenje BTC je bila ena sama svinjarija, ki pa se je njemu, za razliko od nekaterih drugih mandeljcev, ki so to poskušali kasneje, izšla. Kakor na žalost še premnogim drugim, ki so zaradi namenoma pomanjkljivo napisane zakonodaje brez enega samega evra svojega denarja postali lastniki podjetij.

Ker je spomin zelo minljiva dobrina, je tukaj copy-paste iz ene diplome, dostopne na dk.fdv.uni-lj.si/del...-Mitja.PDF

> Četudi (slovenska) javnost menedžerskim odkupom podjetij ni naklonjena, pa BTC predstavlja »vzorčen« primer, kako si lahko v tranzicijskoprivatizacijskem obdobju pridobiš velikansko premoženje praktično iz nič. Sporno je bilo delovanje nadzornega sveta, ki je dovolil notranji odkup brez javne ponudbe. Namesto notranjega odkupa, ki bi lahko privedel do višanja cen delnic BTC-ja, se je vodstvo odločilo za dejanja, katerih edini namen je bil zameglitev preglednosti prevzema. Na ta način so se izognili zakonski obveznosti o javni ponudbi za odkup delnic BTC (Srakar 2003:32). Pojavljajo se tudi stališča (Kruhar 2002), da uprava BTC-ja pri lastninjenju ni upoštevala določil Zakona o prevzemih ter začasni uporabi obveznic za nakup delnic. Poleg tega naj bi kršili tudi Zakon o gospodarskih družbah ter lastni statut, saj so javnosti posredovali domnevno lažno informacijo o grozečem prevzemu.
>
> Lastninjenje BTC-ja odpira številna zakonodaja in etično-moralna vprašanja. Prvo se nanaša na odkup 68,9 odstotka lastnih delnic družbe. V BTC-ju sicer trdijo, da so delnice kupovali zaradi obrambe pred prevzemom po (pre)nizki ceni, s čemer so preprečili škodo družbi. Nadalje bi odgovorni v BTC-ju morali kupovati delnice s svojim denarjem, ne pa z denarjem družbe same. V BTC-ju se zagovarjajo, da so si ta denar (gre za približno 20 milijonov evrov, ki jo jih pridobili s prodajo obveznic druge izdaje) od družbe le sposodili, vrnili pa naj bi ga s projekti dezinvesticiranja ter prodajo nekaterih dolgoročnih in kratkoročnih finančnih naložb. Tretje vprašanje se nanaša na podjetji Ajdacom in Invest Point, ki bi morali objaviti ponudbo za prevzem, saj se lastništvo obeh podjetjih nekoliko prekriva. Zagovor BTC-ja je, da Invest Point ni kapitalsko povezan z družbo Ajdacom, zato objava ponudbe za prevzem ni bila potrebna. Zadnje vprašanje pa se nanaša na dejstvo, da bodo upniki BTC-ja zaradi (pre)velike zadolženosti družbe po umiku delnic močno prikrajšani, saj se bo zmanjšala kredibilna sposobnost BTC-ja. BTC ima namreč za 17,5 milijarde tolarjev dolgoročnih posojil, kar pomeni, da bo njegova zadolženost po umiku lastnih delnic presegla kapital za pet milijard tolarjev. To dejstvo vodstvo BTC-ja očitno ne skrbi, saj menijo, da so dovolj motivirani, saj imajo možnost samostojnega upravljanja podjetja, pri tem pa lahko izkoriščajo lastne razvojne možnosti, hkrati pa to pomeni prirast kapitala podjetja ter boljši finančni položaj upnikov (Srakar 2003:35). Ugotovimo lahko, da je lastninjenje BTC-ja legitimno in legalno sporno, kar pa ne spremeni dejstva, da je družba v rokah spretnih zasebnikov.

Sicer diplome načeloma niso nek vrhunec znanosti, pa vendar bo tole dovolj dobro za hitro osvežitev spomina. Če en takle diplomantek (ki mimogrede ustreli tudi kakšno bučo) ve, da je tako lastninjenje sporno, bi zakonodajalcem to moralo biti jasno še toliko bolj. Saj verjetno jim je bilo, pa so zakonodajo namenoma putili (pisali) takšno, kot je bila.