DISTRIBUCIJA ZAVAROVALNIH PRODUKTOV

Potrošniki po vsej Evropi se v zadnjih letih soočajo s finančnimi produkti, ki ne izpolnjujejo njihovih pričakovanj. Zavarovalniška industrija razvija zavarovalne produkte, ki poleg zavarovalnega kritja vključujejo tudi investicije ali varčevanje.

Zavarovalne pogodbe so zato postale vse bolj zahtevne, njihov del pa so tudi tveganja, ki so za običajnega potrošnika težko razumljiva. Še bolj problematično je, da nekateri razvijalci zavarovalnih produktov (zavarovalnice) pri razvoju svojih produktov ne namenjajo dovolj pozornosti potrebam ciljnega trga, kar lahko vodi do oškodovanja potrošnikov.
Vse to je postal velik izziv tudi za distributerje, ki tržijo zavarovalne produkte zavarovalnic. Distributerji zavarovanj se v veliki meri zanašajo na informacije o produktu, ki jim jih posredujejo tisti, ki so zavarovalne produkte razvili (ponavadi so to zavarovalnice), a ob tem ne dobijo vedno vseh pomembnih informacij, ki so potrebne, da bi lahko popolnoma razumeli lastnosti posameznega zavarovalnega produkta in ciljne skupine,ki ji je namenjen. Takšno pomanjkanje informacij o zavarovalnem produktu povzroča tveganje, da distributerji stranki ne predlagajo zavarovalnega produkta, ki bi bil v njenem najboljšem interesu. Zgodi se, da zavarovalni produkt ne ustreza profilu potrošnika niti ne izpolnjuje njegovih pričakovanj, na primer, ko zavarovalni produkti nudijo stranki zelo omejeno zavarovalno kritje ali celo izključujejo tista tveganja,ki jim je stranka očitno izpostavljena. Neustrezni produkti, če se tržijo množično, lahko celo omajejo finančno stabilnost. Za ponovno vzpostavitev zaupanja potrošnikov in s tem učinkovito delovanje finančnih trgov so potrebni prava kombinacija ustreznega regulatornega okvira in nadzora, zdrava konkurenca, finančno izobraževanje in opismenjevanje ter osredotočanje zavarovalnic na potrebe potrošnikov (EIOPA, 2016a, str. 38–39).

Pomembno vlogo pri varstvu potrošnikov ima nadzor nad zavarovalnimi produkti, zato bo to predstavljalo eno ključnih področij nadzora pristojnih organov v prihodnosti. Ključno je, da se nove zahteve v zvezi z nadzorom produktov in glede upravljanja zavarovalnic pravilno izvajajo že od samega začetka in da se začnejo uporabljati čim prej. To je tudi razlog, da so bile aprila 2016 izdane smernice POG, na podlagi katerih naj bi pristojni organi upoštevali dosleden in usklajen pristop k izvajanju nadzora nad ureditvijo POG že v pripravljalnem obdobju do popolne implementacije direktive IDD (EIOPA, 2016a, str. 14).
eiopa.europa.eu/Publ...Advice.pdf
www.zav-zdruzenje.si...ry2016.pdf
www.zav-zdruzenje.si...j-2017.pdf

3.6 VPLIV UREDITVE POG NA ZAVAROVALNICE, POSREDNIKE IN POTROŠNIKE

Distribucijo zavarovalnih produktov ter razkritje informacij in informiranje zavarovalcev ureja osnovna zakonodaja Evropske unije, to so direktiva Solventnost 2, direktiva IDD ter za zavarovalne naložbene produkte še Direktiva o trgih finančnih instrumentov11 (v nadaljevanju Direktiva MIFID) in Uredba o dokumentih s ključnimi informacijami o paketnih naložbenih produktih za male vlagatelje in zavarovalnih naložbenih produktih12 (v nadaljevanju: PRIIP). Vsak od navedenih aktov uvaja določene zahteve s ciljem varstva potrošnika, ki jih je treba ustrezno vnesti v nacionalno zakonodajo. Ta bo med drugim morala nadzornemu organu dati okvir za celostno upoštevanje vseh tveganj, ki jim je izpostavljena zavarovalnica – vključno s tveganji, ki jih zanje predstavljajo zavarovalni posredniki na vseh stopnjah življenjskega cikla zavarovalnega produkta.
Vse te nove zahteve pa lahko privedejo do tega, da bodo potrošniki prejeli od zavarovalnic in zavarovalnih posrednikov takšno količino in obliko informacij, dokumentov ter opozoril o posameznem zavarovalnem produktu, da se med njimi preprosto ne bodo več znašli – bodisi jih ne bodo brali, ker jih bo preveč, bodisi
ne bodo znali presoditi, katera informacija je pomembna, ali pa informacij ne bodo pravilno razumeli.
Tako se spet znajdemo v situaciji, ko potrošniki ne bodo mogli sprejeti informirane odločitve. To dejstvobodo morali upoštevati zavarovalnice in zavarovalni posredniki pri vzpostavitvi ureditve POG oziroma ureditvi distribucije zavarovalnih produktov kot tudi Agencija za zavarovalni nadzor pri izvajanju nadzora.
Slovenska zakonodaja bo morala pri tem vpeljati in upoštevati načelo tveganosti(ang. Risk Based Approach) ter načelo sorazmernosti tudi za identifikacijo in upravljanje tveganj ravnanja na trgu (ang. Market Conduct Risk). Agencija za zavarovalni nadzor bo namreč morala pri oceni tveganosti posamezne zavarovalnice ali zavarovalnega posrednika upoštevati tudi to tveganje.
Implementacija smernic POG v slovensko prakso za zavarovalnice ne bi smela predstavljati večjih težav in stroškov, saj bi moralo njihovo vodstvo že danes, v sklopu sistema upravljanja zavarovalnice in upravljanja tveganj (ang. risk management), poskrbeti za ustrezno upravljanje tudi tistih tveganj, ki povzročajo
oškodovanje potrošnikov (tveganja razvoja produktov, prodajnih poti ipd.), ter tveganj, ki izhajajo iz tega (npr. slabo ime, izguba strank). Smernice POG bodo predstavljale veliko večji izziv za zavarovalne posrednike, saj bodo morali tudi oni strukturirano pristopiti k upravljanju tveganj trženja zavarovalnih produktov in to ustrezno dokumentirati. Jasno bo opredeljena odgovornost vodstva zavarovalnoposredniške družbe za učinkovito implementacijo in izvajanje ureditve distribucije zavarovalnih produktov. S trenutno veljavno zavarovalniško zakonodajo namreč zavarovalni posredniki niso tako strogo regulirani z vidika sistema upravljanja, kot to velja za zavarovalnice. Uvedba novih zahtev glede ureditve distribucije bo za zavarovalne posrednike zato pomenila dodatne stroške poslovanja predvsem z vidika dodatnega dela in administracije. Zavarovalnim posrednikom, ki pa so se posluževali še slabih prodajnih praks (npr. zavajajoče prodaje zaradi provizijskega motiva ne glede na dejanske potrebe potrošnikov), pa bodo nova pravila
predstavljala oviro pri doseganju želenih provizijskih prihodkov.
Zavarovalni posredniki pa se morajo zavedati, da je zelo pomembno, da tesno sodelujejo z zavarovalnicami, ki produkte razvijajo, in da takšno sodelovanje dokumentirajo, predvsem zaradi jasne opredelitve medsebojnih pravic, obveznosti in odgovornosti ter za lažje izvajanje nadzora. Takšno sodelovanje in predvsem definiranje medsebojnih vlog bi moralo izboljšati kakovost informacij in njihove izmenjave med zavarovalnicami in posredniki ter oboje spodbuditi k sodelovanju tako, da uvedba ureditve distribucije za posrednike ne bo časovno in stroškovno preobsežna, zavarovalnicam pa bo omogočala lažje obvladovati tveganja prodajnih poti.
Zavarovalniški horizonti,2017 št.1

DISTRIBUTERJI ZAVAROVALNIH PRODUKTOV

Navkljub zakonskim določbam in implementacije Evropske direktive se postavlja vprašanje, kako nam bodo kar naenkrat spremenili naše dosedanje in legalno ter z vsemi našimi pravili že pridobljene poklice. To, da se postaja iz zavarovalnih zastopnikov ali zavarovalnih posrednikov ter referentov za sklepanje osebnih zavarovanj, samo še enolični distributerji zavarovalnih produktov, je še en poskus, kako destabilizirati naš položaj ter status v zavarovalnicah in zavarovalništvu. Sicer gre res lahko za povsem legitimne izraze in postopke, a vendar Klasifikacija poklicev v Sloveniji jasno precizira in predpisuje, kakšne poklice in možnosti poznamo v zavarovalništvu. Klub vsemu nam ne morejo na tako grobi način odvzeti že pridobljene klasifikacije in vsa pridobljena znanja na tem področju v zavarovalništvu v Sloveniji. Prav tako, pa tudi ne moremo samo nekritično gledati in dovoljevati vse njihove predloge, saj je še vedno merodajna in odločujoča nacionalna zakonodaja, kar pomeni, da je prišlo do kratkega stika med pogajalci, Slovenskim Zavarovalnim Združenjem, AZN, zavarovalnicami in tistimi, ki hočejo na vso silo uveljaviti spremembe na tem področju.