[ajevsenak2]
Vaš traktat o odrešujoči sredini, g. Avbelj, je le še eno (bedno) populistično spuščanje megle v patološko realnost postkomunistične Slovenije. Je le še en dokaz o slepoti tipičnega slovenskega intelektualca (vrhunskega proizvoda slovenskega šolstva), ki nam zna ponuditi epohalno teoretično razrešitev problema žalostnega umiranja na obroke države (Slovenije), ki se nikakor ne more izviti iz miselnih vzorcev boljševističnega balkanskega primitivizma, kateremu naj bi se, pred četrt stoletja, srečno izmaknila in izognila svojemu propadu. Kako epohalno, kako odrešujoče, kako fantastično! Samo da ni treba reči bobu bob.

Da, SAMO DA NI TREBA REČI BOBU BOB. Samo, da ni treba reči, da je Slovenija nenormalna, od udbomafijske kontinuitete ugrabljena država, da seveda sploh ni demokratična, še manj pravna država. Da ji že več kot sedem desetletij pije kri ista mafijska združba, ki je s prevaro in z zločinom ugrabila oblast, nato štiri in pol desetletij brez sramu s trdo roko, z nasiljem in s strahovlado, pod komunistično rdečo zvezdo, izkoriščala ubogi narod, pa ga nato, ob propadu komunizma, še enkrat nasamarila (prevarala in nalagala) in se prešvercala v preoblečene demokrate, ki danes spet neizpodbitno obvladuje vesoljno Slovenijo. Praktično v vseh porah, morda še bolj trdno, kot v časih pred osamosvojitvijo. In nadaljuje svoj povampirjeni ples.

In vi tukaj o levici – in desnici. In o radikalizaciji političnega prostora. Kdo radikalizira, razdvaja, neti spore, kdo laže, vara, zavaja, manipulira, kdo potvarja zgodovino, kdo nekaznovano ropa, kdo (pred volitvami) zapira politično konkurenco, kdo vsiljuje komunistične simbole, kdo ponižuje in preganja zaslužne za osamosvojitev, kdo spreminja Slovenijo v nekakšno Jugo, kdo… Desnica?

Apel za politično sredino! Dajte no. Slepota ali – strah pred resnico. Strah pred tem, da se reče bobu bob. Si upate g. Avbelj? Na daleč se vidi, da ne. Pa dobro veste, da je današnja desnica tisti ostanek ostanka, ki še edini stoji nasproti tej mafijski kliki. Le da si tega ne upate javno izreči. In podpreti.

Potem bi bilo razpredanje o nekakšni »odrešujoči« sredini odveč.

Nič ne poveš kaj naj storijo volivci, ki ne bi volili nobene od obstoječih strank, oziroma kaj naj storijo tisti, ki še ne vedo koga bi volili, vedo pa kvečjemu koga ne bi (če citiram Žigo Turka).

Obstajajo namreč tudi pametni ljudje, ki so antilevica, ob tem pa tolerirajo splav, znanje, kozmopolitstvo, pedre, nevernike, kanabis, promiskuiteto, Davida Bowieja, Popperja, Friedmana, finančne derivative, logiko, popolno prodajo bank, svobodno podjetniško iniciativo, reforme v prvi polovici mandata, jazz, rock in prozahodno kulturo ter vedo, da bo ukinjanje slovenske radikalne levice (evo da napišem aktualne članice: SMC, SD, DESUS, ZL..) kvečjemu počasen, dobro naštudiran in potrpežljiv proces, ker drugačnega ne more biti. In vedo, da ko radikalne levice ne bo več, ne more v parlamentarni demokraciji obstajati samo SDS.