Prvi problem je, ker v Sloveniji ni levih strank, ki bi se »približale«. Današnje leve ali »zelo nedesne« stranke kot so Cerarjeva, Židanova ali Erjavčeva, nimajo potrebe za približevanjem, saj bolj udobnega položaja kot ga imajo danes ne morejo pridobiti. Za razvoj in preživetje države je sinergija teh strank prav morilska za državo, ker v političnem mešetarjenju uničujejo substanco države, saj še vedno zapravljamo več kot ustvarimo in v času Cerarjeve »velike« gospodarske rasti nismo niti za evro zmanjšali javnega dolga, torej konjunkturo še vedno poganja tuji denar in tuja akumulacija, ki nas na leto stane že 4% BDP (Mramor), rast BDP pa je 2,5%. Predlog o sredinjenju je v bistvu iskanje možnosti, kako bi desnica, ki se je nekako izgubila v »bespućima povijesne zbiljnosti (Tuđman)«, pridobila večino na volitvah in rešila državo iz rok roparske tolpe »SMC, SD, Desus«. Žal, v Sloveniji ni kaj za politično srediniti, kvečjemu se bodo »zelo nedesne« stranke še bolj približevale Mesčevi talibanski levi stranki. Kako naj bi današnja opozicija pridobila več sredinskih volivcev? Kje so ti sredinski volivci? Če teoretiki desnice mislijo, da so sredinski volivci pri zaposlenih v javnem sektorju se globoko motijo, ker v zaščiti svojega privilegiranega položaja so to volivci »zelo nedesnih« strank in desnica bo tukaj dobila glasove le od svojih dolgoletnih vernikov. Sredinski volivci so v zasebnem gospodarstvu, med podjetniki, našimi delavci in našimi družinami, ki že krepko čutimo podrejeni položaj in izkoriščevalsko moč in bič vladajočega poblaznelega javnega sektorja. Volilni bazen desnice so tudi upokojenci, le predstaviti jim bo treba da sta Erjavec in Desus največja krivca za desetletno padanje pokojnin. Za zmago na volitvah bo prošnja »zelo nedesnim« strankam za približevanje sredini premalo.