Cerar je na zacetku licil na novega Drnovska (v dobrem in slabem). Njegov nastop je bil tisti medel, bled, pa kao z mozgani ki jih skriva nekje v sebi.

Izkazuje pa se, da je Cerar pravzaprav sprijena varianta Pahorja.

Fantast, samooklicani vizionar, ki je operativno povsem nesposoben in predstavlja zgolj trobilo za tiste, ki vladajo okoli njega. Pahor je to spoznal in bil do neke mere razocaran nad lastno realnostjo, Cerarja pa to niti najmanj ne muci, on se v vlogi trobezljaca partikularnih interesov pocuti ko bubreg u loju.

Cerar je v bistvu Alenka Bratusek s povecanim egom - najvecja ironija pa je, da so Slovencem Alencico bolj ali manj vsilili, Cerarja pa smo si skoraj plebiscitarno sami volili!

Ce zmesas slabe lastnosti Pahorja (egotrip, naivnost, megalomanija) in Alencice (skorumpiranost, kruhoborstvo, kratkovidnost), dobis Cerarja. Tezko bi nasli bolj cisto devolucijo volilne volje.

Medtem ko tako enostavno vidimo, kako se ta devolucija dogaja Italijanom (karkoli imajo zdaj), Francozom (lepenke + fantast hollande), Americanom (trump in hillary), Madzarom (Orban)... se tako radi varamo, da so nasi politiki (posebej nasprotnega pola) "vsi isti, isto sranje drugo pakovanje, 25 na 45 let podlage itd. itd."

Se zdalec niso isti, vedno slabsi so! Tudi Jansa na "drugi strani" je vedno slabsi, ceprav je isti. Ljudje nismo vino, z leti zgnijemo, that's a fact - celo sveti Tito je bil vedno bolj gnil na stara leta.

In to se pravzaprav vidi ze na dalec - morda se ravno na dalec vidi bolje kot od blizu.