[vickibedi]
> [pobalin]
> Napaka je v tožniku, ki je napačnega človeka obdolžil napačnega zločina na napačnem mestu. Če bi istega človeka obtožil zaradi njegovega dejanskega zločina na pravem kraju, bi bilo vse drugače.

To velja za male ribe in male zločine.

Ta izjava ima neprijeten zadah "revolucionarnega prava" oz. "hitre ljudske pravice".

Pri obsodbi velikih zločincev tipa Stalin ali Hitler se obtožuje zločinski sistem, ki ga je dotični vzpostavil in ne vsak zločin posebej. Hitler ni ubil nobenega Žida, tudi ukaza ni podpisal nobenega. Stalin je naredil napako, ko je na nekem seznamu za eksekucijo pripisal "pobiti več" spodaj. V tem smislu bi bila oba na kakšnem vojaškem sodišču v Hagu celo oproščena ali še bolj verjetno-prej pred končno obsodbo bi umrla naravne smrti. V Nuerembergu bi najbrž oba visela.

Primer Al Capone: po dolgih letih so ga končno spravili za rešetke zaradi davčnih utaj. Je bil obsojen za svoje najhujše zločine? Ne. Je bil vsaj zmerno kaznovan? Ja. Mafijski kriminal s tem ni bil izkoreninjen, ampak ne bi bil tudi, če bi Capona dali na električni stol. Hočem reči, da je pri uveljavljanju pravice treba ubraniti princip tehtnice, čeprav to vzame veliko truda, znanja in časa (potrpljenja) in lahko pripelje do tega, da sodba temelji na dokazljivem manjšem zločinu, ker večjega ni bilo možno dokazati. Šteje rezultat. Ta morda ne izgleda čisto v skladu z občo percepcijo pravičnosti, ampak meni se zdi to manj škodljivo, kot druga možnost - populistična zloraba pravosodja za uveljavitev "ljudske pravice".

Ravno zdaj vidim vest, da sodišče Bavčarju ni zmoglo vročiti poziva, kot večkrat prej tudi ne Janši in še marsikomu, čeprav niso bili v ilegali ali emigraciji. To se mi zdi veliko bolj akutna rak rana kot pa naše pregovarjanje o Hitlerju, Stalinu ipd.