[NikoSafaric]
Profesor zagotovo ni tisti,ki je zgradil Nevrološko kliniko, ampak jo je Ministrstvo za zdravje in tudi zato ima večino v Svetu zavoda, sicer bi jo imel profesor. Gospod je le upravljavec z javnimi sredstvi in zato ima javnost pravico kotrolirat vso njegovo delo zlasti tisto, ki bi šlo na račun našega zdravljenja ali upravljanja klinike. Prav nič me ne zanima vpogled v njegovo denarnico niti v denarnice drugih, ampak samo to, kaj in koliko naredi za denar zavarovancev in ali dela po predpisih in ne po domače. Prav na tem "domačem področju" je profesor v zadnjem času kar velikokrat padel na izpitu še posebej takrat, ko je to domačnost razlagal v Državnem zboru marca lani. Zavarovanci ne plačujemo njegovih napak upravljanja niti tistih dejavnosti, ki z našim zdravljenjem nimajo nič skupnega in še posebej tistih, pri katerih je nadzor toliko manjši, kolikor višjo pozicijo zaseda državni uradnik.
Ali ni zanimivo, da v Sloveniji ni drugega nevrologa, ki bi s srcem,znanjem, marljivostjo in pametjo zmogel vsaj eno funkcijo, da razbremeni profesorja? Oziroma, ali je možno,da so vse funkcije v zdravstvu v rokah le nekaj oseb zato, ker naj bi bili ostali in mlajši zdravniki nesposobni? Temu bi verjeli le naivni in tudi temu, da je ministrica Kolarjeva mislila resno, ko je profesorja maja lani pozvala k odstopu.

Problematiko izgradnje/neizgradnje nevrologije sem od daleč opazoval precej let, o njej je bilo govora ko sem bil še študent. Prav tako je bilo že takrat v profesorskih krogih veliko govora o bojih med takratno profesorsko/predstojniško elito glede združevanja v bodočo enotno nevrologijo, seveda predvsem glede delitve položajev v njej. In glej ga zlomka, zahvaljujoč določenim povezavam sem v nadaljnjih desetletjih tudi (površno, priznam!) sledil razvoju dogodkov, vključno s problematiko izgradnjo precej drage klinike (imate prav, tudi iz mojega žepa). In pogosto sem tudi v zadnjem desetletju slišal imena posameznikov, ki so se na kliniki borili na nož za moč in vpliv. Pa (poudarjam!) nikoli preko tokrat napadenega, ki ga poznam po povsem drugi, reciva bolj kulinarični poti.

A pri tej konkretni zgodbi mi je zdaj žal postalo marsikaj jasno, sovraštva in kruhoborba se nadaljujejo v nedogled. Nihče ni popoln, a podtikanje teme in materiala nebogljeni raziskovalni novinarki z namenom ponovno utreti pot začasno poraženi osebi (menda strokovno res vrhunsko usposobljeni, da ne bo pomote) iz pregnanstva je onkraj meja dostojnega. Ob vaših medsebojnih nevroloških znotrajklanovskih špetirih, vedno zgolj glede pozicij in denarja, mi gre rahlo na bruhanje. Priznam. Upam le, da pacienti glede tega ne nosijo kakih posledic.

Povsem se strinjam z vracem in njegovo pozicijo v postu pred vašim. Krokodilje solze pa pustimo ob strani.