Zadeva je škandalozna. In verjetno ne slučajna.

Zanimivo tudi, da je včeraj na Financah bil ta članek na prvbi strani, pa je relativno hitro izginil.

Država se je torej odločila za popolno razgradnjo, čeprav bi naj bile tudi ostale opcije kot je npr. konzerviranje. ČE bi šli v slednjo, danes ne bi kmetje rabili 150 milijonske investicije, da bi spet lahko pridelovali sladkorno peso.

Država je tudi lastniku odobrila način razgradnje (konkretno AKTRP). LAstnikl je za to iz sklada za prestrukturiranje prejel mislim, da 38 mio €. Po (sicer nepreverjenih informacijah) bi pa ga naj večinski delež v tovarni stal v 90 letih ca. 30 mio. Za moirebitne nepravilnosti tako odgovarja države, ravno tako je dolžna poravnati finančno korekcijo 8,7 mio €.

Bit spora je tolmačenje ali so silosi za sladkor del proizvodnih kapacitet in bi jih bilo treba odstraniti kot vso ostalo opremo (večina je bila prodana v tovarno v Virovitici). Silosi in del površin je bil prodan nemškemu sladkornemu gigantu P&L, v enem silosu pa je solastnik država preko blagovnih rezerv.

Pri razgradnji, ki je potekala izključno po željah večinskega lastnika (kar mu ne gre zameriti saj je direktor Dogša v njegovem imenu pač maksimiral koristi in profit), je torej nekdo konkretno zamočil. Ali je bilo nalašč ali ne, je stvar presoje. Iz vsega tega tudi logično sledi, da zamuda pri tožbi ni bila slučajna, saj bi marsikaj o zgodbi škodljivega zapiranja tovarne prišlo na dan.