[republican]
> [somethingNew]
> Kitajska dolgoročno ni nobena grožnja ZDA.

Se strinjam. Ne gospodarsko, ne vojaško. Gospodarsko bo šla Kitajska po japonski poti. Preveč je podobnosti z japonskim gospodarskim čudežem in kasnejšim pokom balona. Kitajska je res precej večja od Japonske, ampak to samo pomeni, da bo pok močnejši.

Kar se tiče pa vojaške grožnje... samo številčna armada še ne zagotavlja vojaške (pre)moči. Lep dokaz je opijska vojna, kjer so številčno šibkejši Angleži dvakrat grdo nabili Kitajce in jih prisilili v podpis ponižujočega premirja. So se pač znali bolje bojevat od Kitajcev. ZDA so pa itak svetovn prvak v vojskovanju in če že nimajo premoči nad Kitajsko v številu vojakov in orožju, jo imajo pa definitivno v vojaških izkušnjah.

Velja tudi obratno: ZDA niso nobena grožnja Kitajski.

Gospodarsko zato, ker imata obe državi od sodelovanja veliko koristi.

Vojaško pa zato, ker so ZDA res velika in močna vojska na papirju, niso pa neumni (močno upam, da niso). Za začetek imajo nekje od 15 do 30 tisoč razlogov v obliki kitajskih jedrskih konic (pred kakšnim letom sem nekje bral, da je Američanom čeljust dobesedno padla po tleh, ko so med pregledovanjem raznih satelitskih posnetkov in ostale vohunske robe, ugotovili, da se pri svojih ocenah kitajskega jedrskega arzenala motijo za večkratnike), poleg tega pa so tudi precej zasedeni s svojimi pizdarijami drugje, zato bi lahko za napad na Kitajce uporabili le del teh svojih silnih pomorskih sil (strateško gledano, imajo Kitajci dovolj mornarice in vojske, da so glavni na svojem vplivnem področju, nimajo pa dovolj ofenzivnih sil in opreme, da bi se lahko spravili na ZDA).
Praktično lahko Kitajska napade kateregakoli od ameriških "zaveznikov" v regiji pa Američani ne morejo storiti ničesar, ne da bi jih na tistem koncu Kitajci poslali na dno še preden bi dosegli obalo (na ves glas bi se repenčili in protestirali, storili pa ne bi ničesar, kot niso tedaj, ko so Rusi osvobodili lep del Gruzije).
Nekaj se je govorilo tudi o tehnološki prednosti in o tem, da škornji ne štejejo več: še vedno velja, da je neko ozemlje zasedeno šele, ko tja stopi škorenj vojaka - tukaj zaenkrat ni nobenih tehnoloških bližnjic. Poleg tega pa je vsa tehnološka prednost bolj ali manj iluzija: najvišja tehnologija, kar se pobijanja tiče, je še vedno atomska bomba, satelite imajo oboji in oboji imajo tehnologijo za sestreljevanje le teh (adio satelitski vohuni, GPS-i in podobna komunikacijska oprema) avioni, topovi, tanki, rakete - to imajo oboji, pri čemer je morda ameriška roba nekoliko kvalitetnejša in kvazi tehnološka (američani imajo stekla na električni pogon Kitajci pa na vinto - več in višja tehnologija se morda v teoriji sliši lepo, v praksi pa se ne upraviči vedno in povsod), Kitajci pa najbrž gradijo bolj na robustnosti in kvantiteti.
Skratka, to ni več tista Kitajska, ki se je proti oklepnim parnikom borila z lesenimi barkačami in kjer so združene zavezniške sile streljale z noži oborožene boksarske vstajnike. To je Kitajska z vojsko, pred katero so Američani, ko so jih videli, panično bežali iz Severne Koreje, ki pa je od takrat dobila tudi vse najnovejše igrače.

Zaenkrat Američani še dirigirajo svetovni ekonomiji, kar pa najbrž niti nima veze toliko s samo močjo njihovega gospodarstva (tukaj so jih po nekaterih kazalnikih Kitajci že prehiteli), kot s tem, da v rokah držijo dirigentsko paličico - dolar, ki je svetovna rezervna valuta.