Že pri izgradnji prvega tira je Egon Prinčič, takratni direktor Luke, predlagal, da pripravijo traso za drugi tir. Na žalost pri nas ni veliko ljudi, ki mislijo na jutri. Ko se je treba odločit, ni junaka, ki bi nase prevzel odgovornost za odločitev, saj se zaveda, da bo naslednji dan dobil šlepar hlodovine pod noge in zato si ne upa udariti po mizi in utemeljiti odločitev. Po preteku časa, ko drugi najdejo svojo pot in nas obidejo, pa v jok in ploho kritike.
Slovenci so sposobni na veliko področjih, tudi drugi se učijo od njih, a kaj, ko radi cagajo in ubogajo tiste, ki jih usmerjajo na napačno pot. Dokler bomo le ubogljivi, neodločni in cagavi, do takrat nam bodo posamezniki pobrali vse kar jim bo prinašalo dobiček. Nikakor ni mogoče dopovedati, da zmoremo, če hočemo in se tako odločimo. Ob tem velja, da se moramo vedno odločiti za to kaj bomo in čemu se bomo začasno odpovedali. Vsega na enkrat se ne da. Velikokrat se ne splača na kratki rok, na dolgi rok pa se zelo pozna.
Vsako učenje traja dolgo, da se naučiš, a če je predolgo, že veliko pozabiš in se je treba učiti znova.
Pri odločitvi o izgradnji drugega tira se pozablja na turizem, ki bi tudi potreboval pomoč železnice, saj bi z ugodnimi povezavami lahko zmanjšali gnečo na avtocesti. Ampak zato je potrebna temeljita, kompleksna študija. Pri nas pa velja, da se spoznajo na male reči, velikih si običajno ne upajo lotiti. Pa še tisti "se ne splača" je preveč zakoreninjen med ljudmi in posamezniki ga znajo pridno izkoristiti v svoj prid. Dokler bo posameznika zanimal le njihov osebni denar, z državnim pa se bo delalo kot da je neomejen, do takrat ne bo bolje in bolj uspešno.
Če je bil lahko tako visok vložek v TEŠ6, naj bo še v železnico, ki ne bo naredila toliko okoljske škode. Saj dokler se meče denar na okrog, naj bo z njim narejeno tudi kaj koristnega.