Rešitev problema je več.

Najprej - zadeve, kjer moraš investirati en milijon evrov so na področju koncesionarstva relativno redke. Na trgu je cel kup primernih prostorov s katerimi lahko skleneš prednajemno pogodbo za potrebe javnega razpisa. Pogodba stopi v veljavo le ob prisobitvi koncesije. Kar se opreme tiče je več rešitev in v nobeni ne rabiš imeti opreme pred prijavo na razpis, ker se lahko zavežeš, da boš opremo nabavil v roku npr. treh mesecev od pridobitve koncesije - npr. kot radiolog se prijaviš na razpis, v razpis pa daš predračun od npr. Siemensa ali Philipsa za MRI, hkrati s specifikacijami MRI, ki ustrezajo zahtevam v razpisu in zagotovilom proizvajalca, da bo v roku dostavil opremo, če bo koncesija pridobljena.

Še boljša rešitev pa je, če koncesije kompletno ukinemo. Kar bi bilo edino logično, glede na to, da zdravniki čez mejo že zdaj ne rabijo koncesije za obravnavo slovenskih bolnikov, pa jim ZZZS stroške, ki jih prizna slovenskim izvajalcem v celoti povrne. Se pravi, če Arnež v Novi Gorici operira karpalne kanale rabi koncesijo, če pa isti človek v Gorici dela isto - pa je ne potrebuje in ravno tako dobi 286 evrov od ZZZS, s tem da ima pravico nabiti višjo ceno, če jo je bolnik pripravljen doplačati.

Kaj narediti? Znotraj določene regije za določeno storitev vsak izvajalec ponudi svojo tržno ceno - tako javni zavod, kot zasebnik. ZZZS vsakemu izvajalcu povrne stroške v vrednosti tistega izvajalca, ki ima najnižjo ceno, pod pogojem, da to storitev zagotovi v roku enega meseca od vpisa bolnika. Pri izvajalcih, ki so dražji mora bolnik razliko doplačati, seveda pa se odpre trg zasebnih zavarovalnic, ki to razliko v doplačilu krijejo.

Če se ZZZS odloči, da nima denarja lahko prizna celo nižji strošek od cene najcenejšega izvajalca. Razliko tudi v tem primeru krijejo komercialne zavarovalnice, bolnik sam, v primeru socialne ogroženosti pa proračun RS.

V tem scenariju pa ni kaj dosti tveganj tudi, če izvajalec apriori investira milijon evrov.