[bc123a]
...
Zgodovina makroekonomije pravi: drseci in prosti tecaji nacionalnih valut so sluzili izravnavanju razlik med produktivnostjo posameznih drzav.

Z evrocono smo v to kolesje, ki je dokaj dobro delovalo, zabili kol, in sedaj nam grozi, da bo stroj razneslo.

(nizka produktivnost in sluggish growth sta pac dejstvi - in nista nic taksnega, kar ne bi mogla zregulirati valutna menjava).

Ce pa reces "ampak slovenci, grki, italijani in spanci bi MORALI postati tako produktivni kot nemci" je pa to politicno, in ne ekonomsko stalisce.

Nobena devalvacija ne more izravnavati razlik v produktivnosti. Najbrž prav misliš, ampak si narobe napisal. Lahko pa stalna inflacija in devalvacija puščata paro iz kotla, pod katerim kurita ekcesni javni sektor in sindikati.

Ampak to je slaba rešitev. Previsoka inflacija dolgoročno ni zastonj. Slab denar dolgoročno ni zastonj.

JPD je tudi napisal

...česar pa samo denarna politika in tudi ne samo strukturne reforme v posameznih članicah ne morejo rešiti.

Fino bi bilo, če bi navedel neko članico evrocone, ki je pravočasno izvedla strukturne reforme, pa ima zdaj probleme z ekonomijo. (seveda pa je za razvito državo z ničelno demografsko rastjo in razkošnimi socialnimi transferi 1 % povprečna dolgoročna rast in 6 - 7 % povprečna brezposelnost že kar optimum tistega, kar v resnici realno sme pričakovati)

Pričakovati, da bodo tiste skozi stisnjene zobe pod prisilo trojke sprejete četrt reforme v perifernih članicah delovale, in to delovale v enem ali dveh letih, pa pomeni čisto nerazumevanje ekonomije.

Še vedno trdim, da je edina realno pričakovana rešitev težav evrocone, da se bodo (bomo) mediteranske države naučile živeti z trdno valuto in trdnimi proračunskimi omejitvami.