[PolarBear]
> [vinopivec]
>Halo? Nič ne vem o tem. Se očitno druživa s precej drugačnimi in morda tudi hodiva v precej različne lokale.

Čisto preprosto, če sem službeno (doma ali v tujini) plačam s kartico po specifikaciji :)

Če sem na dopustu (običajno so moji dopusti popotniški), potem jem v različnih restavracijah (dražjih & cenejših), praviloma izbiram tiste, kjer se zbirajo domačini in ne turisti. Dokaj dobre namige dobiš na TripAdvisor-ju.

Morda nimava istih kriterijev glede kulinarike. Recimo v LJ je med prvimi desetimi "najboljšimi" restavracijami po TripAdvisorju izmed klavrne peščice res dobrih le Strelec, ostalo je pofl, kamor zahajajo sila nezahtevni gostje, ki zelo gledajo na price in nimajo pojma, kaj naj bi performance bil. Razgled na Ljubljanico in trume pohajkujočih? Cubo je rangiran 14., JB 32., Sushimama 83... Tells it all. Uporabno le pogojno, recimo na grških ali karibskih otokih, pa s tem, da sam zaupam le mnenju ocenjevalcev statusov Senior in Top Contributor.

Mimogrede Michelinove zvezdice me ravno ne ganejo saj »price/performance« ne govori ravno v njihov prid. Običajno se tam rešiš gore denarja občutki pa so mešani (vsaj moji).

Življenje je prekratko, da bi jedel slabo hrano, prosto po Goetheju. V ZDA zato pogledam Zagata, v večini Evrope Michelina, v Avstriji Falstaffa, v Italiji tudi L'Espresso, na Hrvaškem izven Istre listo Jutarnjega. Večinoma gre zaupati tudi conciergeu v hotelu, ko iščeš restavracije, ki veljajo za najboljše med domačini. Kot sem že zapisal, v dobri hrani uživam, ne jem za preživetje. Za slednje si bom raje doma (ali v hotelu, apartmaju) odrezal pravo salamo, kak dober sir in svež kruh. Ali pa šel na pizzo ali pašto v lokal, kamor hodijo domorodci, in pred/med obedom še kaj postoril po tablici ali telefonu. Moj najboljši prijatelj se Michelink izogiba kot hudiča križa, ker sovraži tako haute cuisine kot molekularno kuhinjo in prisega le na svežo ribo na žaru in well done stejke.

Ob sosednjih mizah v restavracijah opaziš marsikaj, in do sedaj še nisem opazil, da bi bili zahodnjaki (še posebej pa ne severni) pretirano radodarni. Še huje z mize poberejo prav vsak cent, ki ga vrne natakar. Pa sem začel potovati že kot dijak v bivši YU.

V Steierecku ali Le Calandrah česa takega ne boš videl. Zanesljivo pa drži za recimo zelo simpatično trzinsko picerijo Da Mattia ali vse "ribje restavracije" ob slovenski obali.

Point je pa ponovno - sto ljudi, sto čudi. In ne poznam ga, ki bi vsak dan hodil na degustacijske menije s sedmimi hodi. Še najmanj tisti, ki bi si to lahko celo privoščili. In niti tisti, ki ocenjujejo profesionalno za preživetje.