[minuteman]
Sori, da se vmešavam, samo a se tebi resno zdi, da je ob vseh sto in enih reinkarnacijah te po tvoje na smetišču zgodovine pristale zablode "zajeb"(ancija) s KPS res kaj več kot zgolj bolj kisla šala, ne pa "literarno-epični konec"...?

Za nekatere je kisla šala, da. Za druge prešerna. Za zgodovino pa je povsem redka in ironično prenicljiva. Ali ne vidiš? Prej vsemogočna stranka se proda na prostem trgu za drobiž in po desetletju, po novem Komunističnem Manifestu ( v stilu parodije Chaplina na 3. Reich) konča v rokah prepričanega danes senilnega Leninista, ki bo zabdlodo peljal do konca? Pa vse to (skoraj) brez krvavih žrtev.

V določenem trenutku (torej, ko so se ustanavljale nove stranke še znotraj SFRJ, Socialistične Republike Slovenije SRS in SZ) je bilo povsem nejasno, kaj bo. Vse je bilo možno. Prav vse. To je bilo izhodišče za to majhno zgodbico, znotraj večje štorije.

Sicer pa se zgodba (kot pravim zgoraj, štof za roman) začne že v času Alžirske vojne, zasegu topov, ki jih je Tito kljub embargu nameraval poslati v to krizno žarišče, nadaljuje se do izgube državljanstva moje celoten družine v tujini, ugrabitev in zapora staršev v BG s strani vojaške kontraobveščevalne (oče je bil v zahodni tujini na vodilnem mjestu v industriji jekla - hoteli so ga pridobiti za špijonažo), intervencijo razumnih rdečih funkcijonarij (da, teh je tudi bilo), moje vrnitve v SLO zaradi študija, delovanja v vodstvu študentske organizacije v LJ v času slovenske pomladi (mimogrede, v tisti ekipi, proti kateri je na študentskih volitvah gladko izgubi današnji predsednik RS B. Pahor) ...

Včasih piše življenje najboljše romane, in to brez kislega nasmeha.
In če lahko že zakopljemo neko zablodo, pa se ob tem prešerno zajebavamo, to verjetno ni najslabši izhod iz zadrege.

lp,
a