'Nihče me ni nikoli poklical' je standardna fraza vseh bivših vodilnih, sodnikov, bančnikov in ostale bande, da ne rečem kaj hujšega.
Prav to 'da jih ni nihče poklical' je dokaz diktature. V diktaturi vsi, ki so na vodilnih mestih natanko vedo, komu morajo storiti, kdaj in komu dati posojilo, koga morajo obsoditi, kaj morajo napisati v časopis itd. Vsi so postavljeni na odgovorna mesta, ker so jih prej preizkusili ali vedo, kaj morajo storiti, da jih ne bo treba klicati. V trenutku, ko vam nekdo reče, da ga ni nikoli nihče poklical, z gotovostjo veste, da je njihov.

Šele v demokraciji se razvije uradnno lobiranje, klicanje in navijanje, ker je to pač potrebno zaradi tekga, ker je več strank in interesov. V diktaturi tega preprosto ni, ker se ve kdo je glavni in drugi nimajo kaj iskati pri koritu. Kdo dobi pri koritu je v diktaturi odločeno vnaprej.