V "gnili" Jugoslaviji je bilo treba leta 1970, takrat, ko se nekdo hotel vpisati na Ekonomsko ali kako drugo fakulteto, opraviti najprej sprejemni izpit, kljub opravljeni maturi ali zaključnemu izpitu na srtednji šoli. Na študij ob delu se je lahko vpisal samo tisti, ki je bil zaposlen, čeprav sta bila šolnina in stroški v višini takratnega fička ali stoenke. Izpitni roki so bili istočasno za redne in izredne študente, na njih so oboji odgovarjali na ista vprašanja, kljub temu, da so imeli redni študentje vsakodnevna predavanja, izredni pa so imeli toliko predavanj, da so lahko sami študirali, ko je bilo to mogoče.
Ker sem bila tudi sama izreden študent, vem, da mi je praksa iz dela velikokrat pomagala pri študiju in izpitih. Naučili smo se toliko, da smo lahko dobro delali v službi, znali poiskati podatke za vsakodnevno uporabo, imeli smo široko obzorje in dobro podatkovno podlago, znanje kako oceniti rezultat, kako na enostavnejši način računati ... Danes imajo večkrat na vseh stopnjah šolanja znanje za na izpit, potem pa jim izpuhti iz glave. Povezovanje podatkov je že težja stopnja, ki marsikomu ni dana in je ne poznajo. Z izenačenjem ur predavanj za redne in izredne študente, ob delovnih obremenitvah, bo zaposlenim pot v šolo in na študij zaprta. Kako pridobiti višjo izobrazbo ob delu bo skoraj misija nemogoče, ali privilegij redkim izbrancem. Očitno je nekaj narobe, vse se predalčka, spravlja v kalupe, ki so za nekatere preveliki, za druge premajhni.
Kaj če bi zgodovino ponovili in omogočili (plačljiv) študij le tistim, ki so zaposleni ali prijavljeni na zavodu za zaposlovanje, da ne bodo imeli zaradi "matematike" status študenta, da so zaposleni, ker jih podjetja nočejo sprejeti v delovno razmerje.