Ker bomo še nekaj let porabili več, kot država zbere z davki, je edina realna možnost za razdolžitev prodaja premoženja. Najhitreje prodajljivo premoženje so državna podjetja. Premierka Bratuškova je v intervjuju za nemški časnik Handelsblatt odprla možnost, da bo šlo v prodajo še kakšno podjetje poleg tistih 15 s seznama.

Dražvno lastništvo je zanič, zato ga je treba odpraviti, sicer bomo imeli še naprej negativno selekcijo, rezultat katere je, da je predsednik uprave Luke Koper GGM.

Vendar... vendar... so stvari v Sloveniji en mal bolj kompleksne.

Penzije so iber sranje. Vsi se delajo, da je vse kul, med tem ko velikanska kepa govna leti proti ventilatorju. Na nek način vsi upajo, da jih ne bo več blizu, ko bo usekalo. In usekalo bo. Po možnosti v najslabšem možnem trenutku, ko bo usekalo tudi kakšno odplačilo glavnice itd.

E zdaj, kje je problem? Ponekod v tujini (v resnici nimam natančne slike, kje je kako) imajo zasebne pokojninske sklade, ti skladi pa vplačana sredstva vlagajo v take in drugačne naložbe. Ideja je jasno v tem, da boš nabral neko glavnico, ki ti bo zagotavljala nizke, a stabilne donose. Če pomiliš ni dosti drugače, kot pred par 100 leti - kmet je šel za zapeček, kmetija, ki jo je zapustil otrokom, pa mu je "nesla" ravno za močnik. Seveda pa je gonilno vlogo prevzela mlajša generacija. In pri pokojninskih skladih je na nek način podobna zgodba, le preslikana v sodobno ekonomsko okolje. Jasno, kjer je denar je potencial za sranje, zato se tudi v takih situacijah dogajajo štale tipa Enron, noben sistem ni popoln.

Zdaj, problem je, da ima Slovenija polno starcev, ki še zdaleč niso zadovoljni z zapečkom, želijo mnogo, mnogo več, saj bi vendarle želi sadove revolucije, kanede... Ok. Ampak ni sklada. Praktično edini pokojninski sistem je javni, ki je PAYG in kjer se ne nabira drugega, kot pajčevina.

Problem je v tem, da obveznosti do zapečkarjev bodo verjetno ostale priti mač konstantne, ker jih je pravno težko spreminjati (pridobljene pravice...). Pravzaprav je edini možni način, da se penzije znižajo, izstop iz Evra (ali recimo hack: penzije se izplačujejo v državnih obveznicah, ki... ups... v trenutku, ki jih imaš v roki, zgubijo pol vrednosti). Ampak recimo, da tega ne bo.

Torej moramo spraviti skupaj za penzije. Poleg tega moramo spraviti skupaj še za:
- "tekoče poslovanje" države
- odplačevanje obresti (kar je že cirka miljardo na leto, super ideja, ane)
- vračanje glavnice (če res mislimo zmanjšati dolg, bo enkrat pač treba nehati jemati kredit za vračanje glavnice, ne?)

Imamo pa nek kapital, v obliki državne lastnine. Pravo vprašanje je:
- kako optimirati finančno sliko
- in hkrati preprečiti poseganje države v gospodarstvo.

Tu bom postavil tezo: država je slab gospodar, KER LAHKO posega v tekoče poslovanje družb v državni lasti. Če bi država ohranila naložbe, ki pa v posameznem podjetju ne bi presegale recimo 10% celotnega lastništva (s povezanimi družbami vred), bi naložba postala zgolj naložba, politično vpliv na gospodarstvo pa bi se bistveno zmanjšal.

Zdaj je pa treba preigrati scenarije.

Če imam kapitala 100 enot, in mi ta kapital prinese 3% letno, vendar imam pa tudi pufa 100 enot, ki ga plačujem po 5% letno, ALi je dolgoročno bolje:
- nameniti donos za poplačilo obresti, z namenom, da ne vzamem novega kredita ko odplačam glavnico
- prodati kapital in odplačati glavnico in se znebiti kredita
- prodati kapital in odplačati obresti, za vse obveznosti za obresti, glavnice ostanejo

To pa je seveda povsem matematično vprašanje, ki se ga lahko lotijo študentje EF.

Najslabša možnost, ki pa je v Butalah sila verjetna je, da bomo prodali podjetja, imeli še za kakšno leto za penzije, potem se bomo pa čudno gledali, ko ne bo ne keša za penzije, ne kapitala, ne dividend... ostali bodo pa pufi, pufu, pufi...

Torej: prodaja podjetij da, a pomembnejše vprašanje je, kako bomo plasirali tako pridobljena sredstva!?