Mogoče pa državljani naše države mislijo, da z nerganjem rešujejo sebe. To je tista zaslepljenost, ki se je državljani množično oklepamo. To je trenutni ventil, čez čas pa bo ljudem mogoče le postalo jasno, da ta ventil ne rešuje ničesar, problemi ostanejo, pa še jeza se nakopiči, ker nerganje jezo še dodaja.

Državljani naše države že dolgo vedo, da če se pritožijo pravnim instancam, v pravni državi, uspejo priti vsaj do obravnave, v kateri pravna država obračuna z kršitelji prava. V naši nepravni državi pa so se državljani naučili, da s pritoževanjem pravnim instancam, ki jih država prav za ta namen ima, ne pridejo nikamor. Preostane samo še nerganje in to vsem in vsepovsod. S tem nerganjem se negativna energija državljanov povečuje in čaka na trenutek, da spontano izbruhne.
To pa se najraje dogaja na cestah, v družinah, med sorodniki, v poslovnih odnosih, in prijateljskih druženjih. Kamorkoli greš, te ljudje presenetijo s svojimi idiotizmi. Redkokje naletiš na urejen medsebojne družinske odnose ali prijateljstva brez zamer. Če so odnosi še tako dobri, je vedno zadaj skritega nekaj negativnega, ki ob pogostejšem druženju dobiva vedno bolj otipljive določene oblike.
Ugotoviš, da vedno nekdo izkorišča drugega, da hoče vedno nekdo druge obvaldovati, jih komandirati, jih podučevati, si sposojati denar na tuj račun, goljufa pri dediščini in ostalim soliti pamet, čeprav sam nima nobenga razloga, da bi bil zadovoljen s svojim statusom. Za navidez idelnim razumevanjem sorodnikov ali prijateljev čez čas spoznaš, da eden drugega ne prenašajo, da imajo cel kup pripomb za vsakega, vendar nikoli ne bodo nikomur v obraz povedali, kaj si v resnici mislijo o kaki zadevi, ki je sporna. Raje bodo tiho in bodo za hrbtom mozgali o zadevi do onemoglosti in čakali, da nekdo drug reši njihove nakopičene frustracije. O katerih imajo prepričanje, da so se jim zgodile brez razloga. Na primer, naši državljani si domišljajo, da se nam je trenutna vlada zgodila brez njihove krivde na voliščih.
Skratka naši ljudje ne zmorejo razreševati konfliktov in problemov. Ne razrešujejo jih v družini, med prijatelji, v službi, in nikjer. Kar se kaže na drobnih osebnih zadevah, se kaže tudi na velikih recimo državnih obveznostih. Vedno se nekaj čaka, da se bo rešilo samo in se spremenilo samo od sebe.
Kar pa ne gre nikoli in ne bo nikoli šlo. Bo treba vzeti v roke najprej sebe in pri sebi rešiti zadeve. To pa je možno samo v primeru, da se soočimo z resnico in objektivno pogledamo nase in na stanje v katerem smo se znašli. Potem lahko ukrepamo in najdemo način, da poskrbimo zase in se rešimo problemov s starši, otroci, sorodniki, sosedi, prijatelji, znanci, sodelavci, vozniki, itd...
Dlje bomo molčali in se delali, da nas problemi ne motijo, namesto da bi jih reševali, huje bomo morali delati in dlje, da se iz problemov izkopljemo.
Zato ne predlagam, da se na probleme pozabi. Obratno, postaviti si jih moramo pred oči in razum in jih oceniti. Prvo pa moramo vprašati sebe, koliko smo sami prispevali, da imamo problem v katerem smo. Na primer, koga smo volili, da smo sedaj nezadovoljni z izvoljenim. Komu in zakaj smo posodili denar, da nam ga noče vrniti, s kom se družimo, da vpije na nas in nam soli pamet, pa je še zase nima dovolj, in tako dalje...
Če se človek ne domisli takoj, kako kak problem, spor, odpraviti in uresničiti željo, je najbolje, da vzame doma metlo in krpo in pomete domače smeti, ter pobriše prah po bivališču. Mogoče bo našel med tem nepomenbnim delom rešitev za vse, kar ga pesti. Med brisanjem prahu bodo možgani frei in lahko se bo domislil, kaj bi lahko sam naredil, da bi mu bilo bolje.