[e-enfrice]
> [bica123]
> ...dragi moj, rešitev za nas vse je, da nekaj oprijemljivega ustvarimo in ne iščemo neke HFT, XYZ, BLABLA, variante nategovanja eden drugega....pa me tudi zanima, če boš omenjenega managerja vprašal kaj je to HFT, kako strokovno ti bo odgovoril? ajme meni....



Absolutno se strinjam s tabo, zlasti s tvojo prvo mislijo. Kljub temu, da zagovarjam HFT (High Frequency Trading), po Marxovo menim, da vrednost še vedno ustvarja producent. To sicer ni tisti na "štanci", amapk je producent v bistvu imaginaren, od tistega, ki idejo ima, do onega, ki kapital zanjo založi, do onega, ki jo realizira in proda. Vse to je producent. Lako pa zadevo še razširiš in rečeš, da je producent tudi tisti, ki uči, zdravi, varuje, brani,...

Ker so družbe zelo različno uspešne, hkrati pa precej podobno oragnizirane, recimo nikjer požarov ne gasijo učitelji in ravno tako gasilci ne učijo materinega jezika v šolah, se je smiselno vprašati, od kje tako velika različnost v sodobnih družbah sploh izvira. V ta namen je producente treba ločiti v primarne in skundarne. Primarni producenti so tisti, ki izdelek spravijo na trg in prejmejo plačilo zanj, sekundarni pa so tisti, ki od njega pridobijo v okviru družbene delitve. Seveda je osnovni pogoj take razdelitve racionalna produkcija in poraba družbe kot celote.

Slovenija je glede odgovorov na taka vprašanja precej deviantna, saj v kolektivnem spominu še vedno visi "veličina" nekdanje neuvrščenosti nekdanje Jugoslavije. Stroka še vedno ni opredelila, da je bila neuvrščenost zgolj fašistični upor nerazvitih dežel zoper zahodni svet. Vladajoče bande po raznih državah, ki jih je Tito tako rad obiskoval, so se krčevito držale oblasti in niso dovoljevale tega, kar tudi tukaj Kučanova banda ne dovoli, to je, delovanja prostega trga. Neuvrščenost je namreč v svojem bistvu bila napad na prosti trg, s tem, da ga ni napadala zgolj frontalno, ampak tudi podtalno, torej, od znotraj iz posameznih fašističnih držav. To je bilo bistvo Titove neuvrščene politike. Razsemenjevanje fašizma po svetu.

Ta izlet v preteklost je pomemben zato, ker je Slovenija tako deformirana država, da v njej zlahka nastaja prepričanje, da je veliko nekdanjim neuvrčenim državam uspel ekonomski in družbeni preboj zaradi neuvrščenosti. Resnica je seveda ravno obratna. Te države so na pot razvoja stopile v trenutku, ko so se same znebile titotističnih bedarij.

Razumljivo je tudi Slovenija tam, kjer je, samo zato, ker se ne more znebiti titoistično=kučanistične oblasti, katera lahko preživi samo z nadaljno dvotretjinsko krajo vseh primarnih producentov in ideološko glorifikacijo uporabljanega modela razdelitve. V bistvu pa je ravno to primarni korupcijski zajem, ki hromi celotno družbo.

Kot ti je verjetno jasno, kitajski in ruski komunisti niso šli po Kučanovi banditski poti, ampak so si kapitalizem najprej priznali sami med seboj. Torej, pri Kitajcih in Rusih so najprej odpadla njihova lastna kučanovska zmeneta, ki so bila na svetovenm trgu brez vsake vrednosti.

Na tem mestu je sicer potrebna opomba, saj navidez v Sloveniji izgleda, da je bil v zadnjih 20. letih le narejen nek napredek, vendar pa se pri taki oceni zanemarja, da je Slovenija v to igro vstopila kot daleč najbolj razviti del socialističnega sveta, ki pa s kasnejšo kučanovsko korupcijo ni imel nobene zveze, saj je sedanji slovenski sistem, sicer še vedno v veliki meri socialističen, izvorno povsem drugaečn od samoupravljanja, ki je bilo Slovenijo katapultiralo v najrazvitejše okolje socializma. Slovenija torej ne daje videza razvitosti zato, ker je imela Kučana, ampak zato, ker je imela tiste pred njim. Kučan je bil le tisti vaški nesposobnež, ki se je bil znašel na nekem vplivnem položaju in je bil tako zabit, da ni bil dojel, kakšno ukrepanje trenutki časa od njega zahtevajo. Namesto, da bi Kučan Slovenijo odprl v svet, jo je zaprl v vaško-komunistične dnevne spore v zvezi z oslovo senco (kdo je zmagal v WWII, partizani ali domobranci, itd.). Ne gre sicer za to, da bi negirali zgodovino, gre pa brez dvoma za to, da je zgodovini treba dati ustrezno mesto v družbi, sicer zavzame mesto, ki ji ne gre (več).

Slovenija torej brez dvoma od leta 1992 dalje živi problem primarnega producenta. To pomeni, da je kučanovska katastrofa slovenske družbe totalna, saj slovenska družba v nobenem produktnem segmentu ni sodelovala pri kolosalnem tehnološkem napredku najbolj razvitih držav in celotnega sveta in ima na tej osnovi v tem času vsaj pet sto milijard evrov škode. Osnovi razlog je predvsem neprava in preveč obremenjena privatna lastnina.

Sedaj počasi prideva do bistva, ki pa v Sloveniji, tudi za stroko, kolior je je, pomeni popolno novost. Tako je pač stanje v "stroki". Pričakovanje v Sloveniji namreč je, da v kolikor bi primarni producent lahko posloval tako, kot posluje v normalnih državah, bi mi lahko ohranili sedanjo ekonomsko in družbeno strukturo in dobro (za)živeli. Resnica žal ni več taka. To je resnica izpred 20. let.

V sodobnem svetu, ki ga generirajo Amerika, Kitajska in Rusija, upira pa se mu še vedno EU, primarni producent ne more več služiti tako, kot bi hotel, oziroma, tako kot bi mu trg dopuščal. Trg namreč ni več trg, ampak je popravljen trg. Najprej je izgledalo, da je popravljen samo na Kitajskem in v Rusiji, sedaj pa prihaja na dan, da je bila ključna vloga ameriških največjih bank ravno popravljanje trga, ne sicer iz ideoloških, ampak iz lastninskih razlogov. Sedaj so namreč največje banke v posesti sistemov, pri uporabi katerih sploh ni več pomembno ali določena firma posluje z dobičkom ali ne, saj z njeno dlenico banke vedno ustvarijo dobiček, če le posedujejo ustrezne ljudi in njihove algoritme.

To novo dejstvo, ki sedaj že popolnoma prevladuje v Ameriki, se zelo hitro širi po svetu in bo kmalu doseglo tudi EU, oziroma, v Londonu že je efektivno. To ne pomeni, da se bo vnaprej živelo od megle, pomeni pa, da sedaj tudi z superakceptibilnim izdelkom na svetovnem trgu ne boš mogel veliko zaslužiti, če ne boš plačal harača velikim bankam ali specializiranim firmam, ki algoritme obvladujejo in plasirajo.

Kot lahko vidiš, kučanovska Slovenija ni enkrat, ampak dvakrat ali trikrat zaostala država, z desetkrat preobsežnim javnim sektorjem in kot taka z velikansko hitrostjo drvi v prepad korupcijske brezizhodnosti.

Kje je tu Hauc? Je eden redkih menedžerjev v Sloveniji, ki bi rad nekaj pozitivnega naredil in mu je težko očitati, da se tega narobe loteva.

Je pa seveda vse odvisno od ravnanj potem, ko bo nula v banki spet samo nula. Takrat boš lahko videl, da je HTF najbolj oprijemljiva zadeva v ekonomiji. V zadnjem času je po ogromni ameriški finančni industiji, ki obsega več milijonov članov, zaokrožil verodostojen podatek, ki ni vzbudil samo osuplosti, nejevere in zgražanja, ampak tudi občutek nemoči celotne industrije, in sicer, da je celoten dobiček največjih ameriških bank v zadnjih petih letih generiralo manj kot deset ljudi - quantov, ki so bili dizajnirali in upravljali z bančnimi algoritmi, oziroma, predstavljali steber HTF. Problem, ki ga imamo Slovenci s tem, je, da cela Slovenija nima denarja, da bi vsaj približno plačala enega, kar seveda pomeni, da tudi če bi od sedaj dalje, po kakem čudežu, generirali samo superakceptibilne tržne izdelke, bi od tega dobivali samo drobtinice ali pa bi lastnino morali oddati. Dober tek. Zlasti, če si član Kučanove bande.

Enfrice.