sopranos je napisal(a):
Primerjati Janšo s Putinom je milo rečeno pretiravanje.

Res pa je, da Janša v svojem mandatu ni naredil nekaterih ključnih reform, ki bi pomagale slovenskemu gospodarstvu.

Toda med te reforme zagotovo ne sodi spregled in rehabilitacijo vseh tranzicijskih tajkunov, ki so sprivatizirali firme na način kot je to naredil Boško Šrot in co. Ali pa gradbeni tajkuni, ki so do svojega bogastva prišli z "najugodnejšimi" ponudbami na javnih razpisih in za to prejemali javni denar. Denar vseh davkoplačevalcev.

Prihod Janše na oblast je pomenil razbitje in razpad dobršnega dela klientelestične mreže LDS. V prihodnjih 4 letih mora vlado voditi stranka, ki ni naslednica stare LDS (torej sedanja LDS in "novi" Zares), saj bi to zgolj pomenilo obnovitev klientelističnega omrežja, ki smo mu bili priča do leta 2004. Čeprav nisem najbolj navdušen nad Borutom Pahorjem, se mi zdi s stališča ohranjanja konkurence in preprečevanja klientalističnih omrežij, to še najboljša opcija.

Dokler v Sloveniji ne bodo cenjeni predvsem tisti podjetniki, ki so do bogastva prišli z inovativno poslovno idejo, ampak vsi, ki imajo denar (mafijci, tajkuni itd.), toliko časa bomo zelo težko napredovali in se prebili v družbo znanja, svetilnik, svetovni vrh ali kateri koli drug visokoleteči cilj, ki si ga bomo zastavili (in zgolj govorili o njem, da bi dobili nekaj političnih točk).

Zmotno bi bilo v Balažicevi poslednji kolumni videti samo odseve lastnega mnenja. Ta kolumna je mnogo več in v sebi odraža politično platformo, s katero bo levica šla na volitve. Levica s Kučanom na čelu pač računa na preverjeno dejstvo, da volilci stvari hitro pozabljajo in da, če pred volitvami indijance našemiš v kavbojce, večina tega ne opazi. Poglejmo pobliže, kako Balažic skuša redizajnirati bližnjo preteklost (kam so nenadoma izginili domobranci?).

Najprej nas Balažic seznani, da SDS v obdobju LDS-Kučanove vladavine ni bila zanimiva za korupcijo, kot da sta se kučanovski kriminal in korupcija dogajala v družbi povsem neodvisno, brez oblastno-ideoloških impulzov in da sta bila zgolj predmet nekakšne frivolne zanimivosti. Ko z začetnim udarcem Balažic kao nevtralizira teren, pride na dan s patetiko in pove, da je sovražnik je skrbno izbran in da je to slovenski kapital. Ta kapital po Balažicevem seveda ni več kakršenkoli kapital, ampak samo tisti, s katerega je s predhodno operacijo slekel vsako tranzicijsko krivdo. Vendar to vidimo šele na koncu. Prej pa si Balažic privošči eskapado posebne vrste. Govoriti prične o mehanizmu projekcije, po kateri si kapital prizadeva za vse tisto, za kar si prizadeva JJ. Se pravi, tudi projekcija zanimivosti korupcije obstoji kar tako sama v družbi in nihče ne ve, od kje se je vzela, tako kot se tudi za korupcijo kao ne ve. Kakšen je to doktor, ki niti s tako enostavnim kategorialnim aparatom ne zna upravljati? Balažic namreč ne ve, da je projekcija vedno zgolj osebna in da neosebnih projekcij ni.

Potem, ko Balažic prevrne vse, kar se je prvrniti dalo, pa postavi tri famozni trditve, in sicer:

-da JJ ni žrtev (tranzicijske) hobotnice, ampak njen najpomembnejši igralec,

-da se je Šrot osamosvojil (od koga, morda od Kučana?) in udaril nazaj in

-da se je JJ obrnil proti navezam, ki so plod njegove vladavine.

Balažica bi bilo treba vprašati ali ni bil on pomemben funkcionar SDP v času, ko je v DZ Zbor združenega dela, v katerm so sedeli sami člani njegove tedanje stranke SDP, sprejel osnove tranzicijske zakonodaje, ki je za desetletja dolgo zakoličila socialna razmerja v Sloveniji. Tako človek ne izve ali ima Balažic samo kratek spomin ali ima tudi kratko pamet. Da stvari govorijo v prid slednjega izvemo takoj, ko Balažico omeni Kosovo komisijo in Šoltesa in pravi da, če je tajkunksa rabota (rabota je bolj na strani delavcev, vendar levičar Balažic tudi tega noče ločiti) povsod, zakaj vlada uničuje sistemske točke, kot pravi, ki s to raboto obračunavajo...
 
Tu pa ima Balažic bralce in Slovence že za neumne in misli, da ne znajo sešteti koliko je 2 + 2. Vendar Slovenci danes to znajo veliko bolj, kot so znali kdajkoli. Dovolj jim je Kučanove milijonarske bande, dovolj jim je tega, da delajo vse dneve in komajda zaslužijo za plačilo položnic. Nekaj časa to prenašajo tudi tisti, ki niso bedaki, potem pa še bedaki dvignejo pogled in pogledajo, ko je pa bil tisti pred 15 leti, ki jih je bil pričel sistematično krasti. In razumljivo na tem mestu vidijo samo Milana Kučana in njegovo bando. To je ta racionalnost volilnega telesa, ki jo Balažic, proti plačilu seveda, povsem spregleduje. Ne pravičniška retorika, ampak sekanje v jedro Kučanove bande, to je tisto, kar potrebujemo v Sloveniji, da obranimo demokracijo pred Kučanovim fašizmom.

Enfrice.