Velik del tega sranja je posledica popolnoma deformiranega in za lase privlečenega finančnega in bančnega trga v Sloveniji, ki je v veliki meri nastajal na osnovi idej poljskega kmetavzerskega papeža.

Ne gre za to, da bi se nekdanji papež ukvarjal z borzo, ampak gre za politične okvirje, ki so bili s pomočjo Vatikana takrat slovenski politiki dani in, ki so, tako na levici, kot na desnici, nekritično favorizirali netržno družbeno orientacijo.

Ker v Sloveniji, zaradi takratnega relativno dobrega stanja nasproti tedanjemu Vzhodhu, v družbi ni bilo dovolj kritične mase, ki bi lahko akceptirala Zahod z vsemi njegovimi atributi, je takratna vatikanska kmetavzerska politika očitno predstavljala jeziček na tehtnici in je razmere v Sloveniji, namesto v tržno smer, prevesila v smer delitve pogače med Cerkvijo in Partijo.

Če bi namreč slovenska Cerkev leta 1990 do trga zavzela enaka stališča, kot so se izoblikovala drugje na Vzhodu, potem te sistuacije ne v Cerkvi in ne v družbi ne bi bilo.

Seveda se je treba vprašati, kaj so v Cerkvi in v Partiji leta pred osamosvojitvijo delali, glede na to, da so vedeli, da se bliža zamenjava sistema. Očitno jim ni neslo dlje od instrumentov I. in II. nacionalizacije, ki bi=so jih priredili za lastništvo svojih kao elit. Tako, da je Slovenija pokasirala vse najslabše od tistega kmetavzerskega zmedenca Wojtyle. Kako je bila partijsko-cerkevna korupcija močna, se vidi tudi potem, da ko je
Bush napadel Wojtylo zaradi pedofilije severnoameriških škofov, so slovenski levičarji potegnili z domobranci, ne pa s kapitalom.

Česar Cerkev in Partija nista hoteli imeti pred 25 leti, bosta morali začeti delati danes, ko je to neprimerno težje. Amerika ponovno reže sektorje, ki jih mi nismo niti še uspeli razviti ali pa jih imamo narobe razvite. To je takoimenovano vzporedno metanje denarja skozi okno te države. Slovenija namreč ne meče denarja skozi okno samo s pomočjo svojih etatističnih bank in skrbjo za polnitev proračuna, ne glede na sredstva, ampak predvsem s svojo neprilagojenostjo na zahodni inovacijski trg. V tem segmentu je Slovenija izgubila v preteklih 20. letih vsaj 100 milijard evrov.

Če torej pogledamo, kaj je (bilo) bistvo problema, vidimo, da je to bilo kadrovsko vprašanje. Slovenijo so v zadnjih 25. letih vodili sami neizobraženi kemtavzarji (Kučan, Janša, Rode, Stres, Pahor, Rop, Mencinger,...), edini izobražen človek (Drnovšek) pa je bil onemogočen z lastno stranko, ki mu jo je bil prevzel Kučan.

Vidmo, da je bil zadnji človek na položaju v Sloveniji, ki je bil vsaj malo sposoben upravljanja z državo in gospodarstvom - France Popit. V njegovem in Kavčičevem času je Slovenija tudi ustvarila vso vrednost, ki jo je, potem ko se je pojavil kučan, samo še konzumirala in uničevala.

Ker je Cerkev v Sloveniji po WWII vedno bila sekundarni element, je seveda jasno, da največja teža odgovornosti za debakl Slovenije odpade na popolnoma nesposobnega Milana Kučana. Možakar bi od rojstva moral biti v norišnici ali v najboljšem primeru v Prekmurju celo življenej koze pasti, ne pa, da so mu dovolili, da se je umešaval v zadeve, o katerih, kot cigansko dete, pojma ni mogel imeti.

S pojavom Kučana na visokih položajih se je namreč začela tudi deterioracija slovenske univeze. Tako je danes družboslovni del univerze popolnoma onesposobljen za kakršno koli omembe vredno družbeno razpravo o čemerkoli, saj ga v celoti prežemjo naravni idiotizem univerzitetnih profesorjev, korupcija in politikantstvo. Ta sektor danes ne zmore niti argumnetirane gostilniške razprave, kaj šele akedemsko razpravo.

Slovenija je tako pod Kučanovim dosegla unikatni dosežek znotraj držav OECD, saj doktorat slovenskega družboslovnega doktorja znanosti (EF, PF, FDV) po vrednosti ne dosega tega, kar človeškega ostane na kosu toaletnega papirja, po opravljeni veliki potrebi.

Zato je po mojem mnenju prva naloga vsake normalne vlade, ki bi se utegnila pojaviti, takojšnja likvidacija družboslovnega dela slovenske državne univerze. Dovolj je bilo namreč oslov z doktorskimi nazivi.

Enfrice.