Vidiš, kam te egotripi psihopatov in paranoikov a la Mitja Ribičič in Milan Kučan pripeljejo.

Najprej so pobili vse, ki so kaj vedeli in znali. Ko je pobijanje počasi postalo neproduktivno, so jih začeli zapirati. Informbiro ni bil nič drugega kot beg titoističnih kemtavzerjev pred stalinističnim znanjem. Tako kot je bil Tito bežal pred Stalinom, tako je Kučan 40 let kasneje bežal pred Dengom. Razlog pa je bil isti.

Glamur, ki ga je bila Jugoslavija ob Informbiroju doživela s strani Zahoda, je bil v celoti zlagan. Jugoslaviji je Zahod takrat ploskal, ker so se Stalina na Zahodu bali. Ne vojaško, ampak ekonomsko. Tudi Železna zavesa je posledica britanskih strahov zaradi razpadanja njihovega imperija. Stalin je bil namreč na poti, da realizira Dengovo vizijo že 50 let pred njim. In to je bilo tisto, čemur je bil Tito s svojimi kmetavzerji takrat nasprotoval. Zato informbiro. Repliko istega, samo 40 let kasneje, smo doživeli s Kučanom. Ponovno isti idiotski kemtavzerji v igri, le da tokrat opremljeni s papirji slovenskih ničvrednih univerz in kapitalom, ki so ga ukradli delavcem. Zato tranzicija, kot ponovitev reakcije na Informbiro.

Vendar pa je v takem hierarhiziranem sistemu vseh mogočih prepovedi in zapovedi bistvena paranoja in psihipatsko stanje na vrhu komunistične piramide. Oboje je pri Kučanu v zadnjih 20. letih vidno prišlo na dan le dvakrat (pravi norci znajo svojo norost dobro skriti), in sicer, ko Kučan ni bil dobil Drnovškovega povabila na posvete o prihodnosti Slovenije in ko je ustanovil Forum 21. Samo v teh dveh primerih je Kučanova norost nekontrolirano izbila na dan. To, da Kučan v vseh 25 letih, odkar je na oblasti, ni bil niti en dan normalen, pa je razvidno iz stanja, v katerem Slovenija je. Stanje je namreč posledica družbenega dizajna, ki ga je ob koncu osemdesetih let zarisal Kučan in tudi osebno izvajal njegovo kontrolo. Da zadeva slučajno ne bi padla iz njegovega poblesavljenega okvirja.

Sodobni svet se je razvil na vzorcu, da je kapital, ki lahko izraža objektivni interes do sebe in/ali upravljalca (privatni kapital ali kapital, ki tako deluje kot privatni), na trgu kupoval ideje, za katere je bil ocenil, da ga lahko oplemenitijo. To je bistvo sodobne družbe, ne pa taka ali drugačna razdelitev (socialna/nesocialna država), ki je urejanje post festum v vsakem trenutku, ko se pojavlja kakršen koli razvoj. Zato kučanovska država spada na konec zgodovine, ne pa na začetek konca uvoda v zgodovino človeka, kot ga zametki bio čipov predstavljajo.

Kučanova socialna država deluje na točno istih principih, kot je delovala Hitlerjeva nacistična država. Kapital je in bi Hitlerja podpiral, dokler je in bi osvajal nova področja. Ko bi bila ozemlja enkrat osvojena in potreba po vedno novem orožju zadovoljena, bi se nemški kapital vprašal, kaj nam koristijo vsi ti pobiti in v koncentracijska taborišča zaprti "kupci" in seveda Hitlerja po hitrem postopku sunil v rit. Tako, da izidov WWII je bilo več, kot izgleda, da jih je bilo. Zato je seveda smešno toliko propagirati našega, ki pravzaprav nima nobenega stika z realnostjo.

Nemški kapital v takem primeru ne bi imel komu prodajati, slovenski kapital pa, za lastno reprodukcijo, od nikogar ne more nič kupiti, ker se nič ne izplača. Se pravi, tako kot v post Hitlerjevem primeru, je tudi v Kučanovem realnem primeru, država tako draga, da kapital sebe ne more oplajati. Zato išče stranske poti. To pa je v glavnem gradnja nepotrebnih in čim dražjih objketkov, ki jih nihče ne kupuje. Razlike pa se potem delijo po Belafontovem načelu. Knjigovodsko pa se na koncu izguba pripše celotni naciji, potem ko si odgovorni gospodje tovariši razdelijo dobiček. Z družbenega in razvojnega vidika pa je to seveda totalna polomija nacije.

Ko stvari tako razgrneš, vidiš, da je Slovenija v ekonomskem smislu že v obdobju pred svojo francosko revolucijo (kapital ne more več servisirati potratne države), v družbenem pa še ne, saj socialni transferji vseh oblik še kolikor toliko delujejo in na zgolj koruptiven način še omogočajo preživetje zavožene države in motenje osnov nasilnega prevrata. Šele zmanjšanje trasferjev, zaradi nedostopa do tujih kreditov, ob povečanih obrestih, sproži neko obliko revolucije, ki pa je v končni obliki lahko samo prava francoska revolucija, to je, ekonomska revolucija, ki ima za posledico, da je kapital lahko tako svoboden, da lahko kupi katero koli idejo, za katero ugotovi, da ga lahko oplemeniti. Delo je tako povsem postranska zadeva, oziroma, kolateralna škoda kapitala.

Bistvo Kučanove norosti ni v nedojemanju tega primcipa, ki je posledica kvalitetnega znanja, kakršnega slovenske univerze ne morejo dati, ampak v deformirani psihi, ki misli, da mora o vsem odločati. V bistu je Kučan zelo podoben karakter, kot je bil Hiler - bolan od tega, da bi nekaj bil in da bi on vedno znova povedal, kako je treba kaj, karkoli narediti. In vsi bi morali to poslušati in tako delati, ker da je to edino pravilno.

Tak človek bi se avtomatično zrušil sam vase, če bi privatni kapital lahko deloval bolj svobodno. Vednar pa je Kučan meje svobode kapitala, skupaj s svojimi kmetavzerji, postavil na točko, od kjer se kapital ne more več vrniti h samemu sebi in se pričeti samostojno oplajati. S kučanovskim kapitalom je tako, kot je s svetlobo, ki se na neki točki ujame v polje črne luknje in izginje vanjo. Kučanovska točka kapitala je zato točka brez njegove vrnitve.

V tem smislu je seveda tudi slaba banka popolna bedarja, kajti čim bo prenos opravljen, bo v državnih bankah ponovno pričela nastajati nova osnova za prenos v slabo banko. Bedaki, z Arharjem (slabo prepleskan komunist) na čelu, pa mislijo, da bodo slovenski finančni sistem rešili s slabo banko. Slaba banka sploh ni kak resen problem. To je knjigovodski posel. Pravi problem je prava banka, ki v kučanovskem sistemu sploh ne more poslovati, saj razen onih, ki kupujejo pralne stroje in avtomobile, ni nikogar, katerim bi banke lahko posojale z upanjem, da bi posojen denar še kdaj videle. Se pravi, slovenske banke so kučanvosko obsojene na to, da posojajo in delujejo v sferi, ki jo japonske ali ameriške niti povohajo ne, pri tem pa jim kučanovski bedaki v poltiki in sindikatu priznavajo ameriška plačna razmerja. Tako diplomiran lolek v NLB ali NKBM za preoblikovanje podatkov v Excelovi tabeli, nasproti delavcu za okencem, proporcionalno dobi toliko osnovne plače, kot nekdo, ki v Ameriki trguje na borzi za račun banke. Pri vseh ekonomistih v banki pa nimaš niti enega, ki bi na ameriških borzah znal narediti en sam procent na leto. Kar je seveda popolna smejurija in peskovnik za kretene.

Isto se dogaja tudi na vseh ostalih področjih, v šolstvu, javni upravi in zdravstvu. Zato je edina rešitev postavitev posvem novega, začasnega, družbenega plačnega sistema z neto plačami med 1.000 in 2.500 evri. Hkrati pa je treba normalizirati vse ostale davke, razen nepremičninskega, ki je v Sloveniji nesmiselen. S tem se sprosti pot v privatni sektor vsem, ki tega egalitarizma ne bi prenesli. Nevzdržna je namreč socialna diverzifikacija zgolj na osnovi večinoma koruptivno pripisanih, ne pa tudi faktično relaiziranih in realizljivih vrednosti znanja.

Enfrice.