Kdor je kdaj v živo srečal in se pogovarjal s kakim Nemcem (in si slike o tem narodu ni ustvaril na podlagi osnovnošolskih partizanskih pravljic o Bošku Buhi), bo razumel, da so Nemci dejansko presneto varčen in skromen folk.

Res je, večina Nemcev je najemnikov. Ponavadi si lastno hišo, če sploh, omislijo šele enkrat proti penziji.

Gor imam sorodnike, ki zame predstavljajo precej tipično nemško družino: mož je zdaj tam nekje okoli 60 let, izobražen, zaposlen, predstavnik za neko firmo, vsak dan naredi na terenu min. 200 km. Žena že 30 let doma, gospodinja. Imata 2 otroka, od njiju eden trenutno brezposeln. Celo življenje že živita v najemniškem stanovanju, nobenega jamranja. Obračata vsak evro, dopustujeta v Nemčiji, na Baltskem morju, nobene Turčije, nobene Grčije, nobene Mallorce. Mož fura službeni avto, žena kuha sama, redko si privoščita restavracijo. Ampak veste kaj je največji štos: popolnoma srečna sta. Ne čutita, da jima karkoli manjka.

Jim pa gre seveda občasno rahlo na živce, da morajo ob konstantni borbi za svoje osebno življenje v Nemčiji (ki sploh ni tako brezskrbno, kot se to morda dozdeva povprečnemu Butalcu) skrbeti še za celo plejado razvajenih južnjakov, ki se hočejo ad infinituum šlepat na njihov račun.

Vprašanje je, kdaj jim bo dopizdilo. Gotovo ima od evroprojekta zaenkrat veliko korist nemški velekapital, ni pa nujno, da so z njim tako prekleto zadovoljni tudi povprečni nemški državljani - tisti, ki imajo v rokah volilne listke.