Gazda Zoki in njegova pravica: človek si iz vsega srca želi najti pravico, ampak pravica je prasica, ona beži in se skriva pred njim, ima slabe izkušnje s takimi, on pa hodi od sodišča do sodišča, ampak z nobeno ni zadovoljen, vse kar mu pokažejo kot pravico je za njega premalo, on hoče dobiti tisto SVOJO pravico, tako po njegovi meri, išče jo vztrajno in goreče, kot je tudi Švejk iskal tisto svojo fronto, pa nikakor ni mogel do nje...
Še takrat, ko ga bodo preselili na državno posestvo na Dolenjskem, bo skozi ograjo vpil: jest nisem kriu, de, jest nisam lopov, de!