Novice
Pooblaščeni revizor Vili Perner: Vse glavne ugotovitve poročila KPK o Janezu Janši bi morale biti preklicane
torek, 19. 3. 2013

Revizor še meni, da poročilo KPK ni prestalo testa objavljivosti in da bi moralo biti – v delu, ki se nanaša na Janeza Janšo –, v celoti umaknjeno iz javnosti, vse glavne ugotovitve pa preklicane.

V nadaljevanju v celoti objavljamo mnenje pooblaščenega revizorja:

Pričujoči prispevek/pismo je nastal(o) z namenom, da se podrobneje osvetlijo pogledi na vprašanje objavljivosti »Zaključnega poročila o nadzoru nad premoženjskim stanjem predsednikov parlamentarnih strank« (v nadaljevanju: Poročilo), ki ga je v javnost dne 8. 1. 2013 lansirala Komisija za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju: KPK). Želimo tudi opozoriti, da se Poročilo v javnosti obravnava skoraj izključno v luči njegovih političnih posledic za (zdaj že bivšega) predsednika vlade Janeza Janšo, skoraj nič pa se ne upošteva strokovnih podlag za trditve in (ob)sodbe, ki jih je na račun (zdaj že bivšega) predsednika vlade v Poročilu izrekla KPK. Pri tem imam v mislih predvsem upoštevanje načel javnega poročanja, saj si le na ta način bralec Poročila lahko ustvari objektivno sliko o trditvah, ki jih v Poročilu navaja KPK. Kričeč primer izrazito nekritičnega in političnega pristopa k Poročilu je na primer zapis novinarke Financ, dne 18. 1. 2013, ko navaja, da » … bi moral premier Janez Janša zaradi sumov koruptivnosti odstopiti …«, čeprav Poročilo »sumov koruptivnosti« sploh ne omenja, temveč govori le o »korupcijskih tveganjih«.
Povsem enak pristop so zavzeli tudi vsi glavni mediji (Delo, Dnevnik, Večer, RTV, POP TV) in nič drugače – le da je njihova »linija« še trša –, pa ne mislijo in slednje tudi javno izražajo prvaki strank DL, SLS in Desusa in SD, nekoliko bolj sramežljivo pa se jim je pridružila tudi prvakinja NSI. Prvi trije so zato tudi »pogumno« izstopili iz vladne koalicije.

Naj na začetku posebej poudarim, da kot avtor tega pisma/prispevka ne spadam med nikakršne (goreče) privržence (ali celo občudovalce) Janeza Janše, na njegovo delovanje gledam toliko kritično in s poklicnim dvomom, kolikor se za intelektualca spodobi in/ali naj bi se od njega pričakovalo.

Ker pa je Poročilo v javnosti dobilo razsežnosti, ki so in bodo usodno posegle v naše družbeno in gospodarsko dogajanje, kar bo obenem občutno vplivalo na nadaljnje reševanje izhoda iz gospodarske krize in posledično na poslabšanje življenjskega standarda državljanov, se kot avtor pisma/prispevka čutim dolžnega, da na osnovi svojega več desetletij trajajočega poklicnega delovanja v dejavnosti nadzora in javnega (finančnega) poročanja podam nekaj kritičnih pogledov in misli o strokovni sprejemljivosti, predvsem pa o objavljivosti ugotovitev Poročila.

Vsebina tega pisma se ukvarja izključno z ugotovitvami KPK, ki se nanašajo (na zdaj že bivšega) predsednika vlade Janeza Janše, in to iz razlogov, ki so prikazani v prejšnjem odstavku.

O vprašljivi objavljivosti Poročila

Vprašanje, na katero bomo skušali poiskati odgovor je, ali Poročilo sploh ustreza zahtevam, ki jih postavljajo načela javnega (finančnega) finančnega poročanja, saj bi moral biti – preden je Poročilo bilo objavljeno –, opravljen test objavljivosti, opirajoč se na spodaj navedena načela javnega poročanja. Pojem objavljivosti je po našem mnenju opredeljen z naslednjimi načeli javnega poročanja, ki bi morala veljati in biti spoštovana tudi v javno objavljenem Poročilu:

Kot prvo načelo javnega poročanja se mora upoštevati popolno odkritost (razkritja), kar pomeni, da nobenega problema,dogodka ali razmerja, ki pomembno vpliva na stanje poročevalske enote same ali v razmerju do drugih, poročevalec ne sme prikazovati tako, da ni takoj in na nedvoumen način razumljiv pomen obravnavane snovi.

Poročilo temu načelu ni sledilo, saj že same navedbe o »nesorazmernem in nepojasnjenem povečanju premoženja za najmanj 210.000 EUR« (in te navedbe pomenijo središčno točko Poročila) niso predstavljene z ustreznimi sestavinami »nesorazmernega in nepojasnjenega povečanja« premoženja preiskovanca. Po drugi strani v Poročilu niso zadostno razkrite pripombe in ugovori preiskovanca na ugotovitve KPK, na nekaterih mestih nadalje niso razkriti zneski ugotovljenih »nepravilnosti« ali pa se nekateri dogodki, ki jih Poročilo obravnava, sploh niso zgodili.

Drugo načelo, ki naj ga poročevalec upošteva v javnem komuniciranju, je dobronamernost sporočila. Sporočila, ki lahko uporabnika navedejo k napačnemu sklepanju ali povzročijo ugibanja o obravnavani snovi, ne sodijo na področje javnih komunikacij.

Prav slednje pa je značilno za obravnavano Poročilo, v katerem kar mrgoli vrednostnih (ob)sodb, kot na primer:
• » … Komisija dodatno ugotavlja, da je del omenjenega povečanja premoženja povezan z izrazitimi korupcijskimi tveganji v povezavi s poslovanjem pravnih oseb v lasti enega od njegovih družinskih članov …«, pri čimer pa nikjer ne pojasni, kaj korupcijska tveganja sploh so. Preiskovancu se torej očita nekaj, za kar se dejansko – iz izvajanj v Poročilu – sploh ne ve, kaj pomeni.
• » … Zavezanec je s tem od podjetja, ki je poslovalo (in še posluje) pri več velikih gradbenih in nepremičninskih projektih države ter lokalnih skupnosti, pridobil premoženjsko korist v okvirni višini 100.000 EUR. ...«, kar pa dokazljivo ni res.
• » … Pričujoče poročilo komisija zaključuje z njegovo pozitivno platjo. Ta je v tem, da je glede na ugotovitve komisije pet od sedmih predsednikov parlamentarnih strank v daljšem časovnem obdobju opravljanja javnih funkcij spoštovalo določbe ZPKor in pozneje ZIntPK o poročanju in nadzoru nad njihovim premoženjskim stanjem, manjša razhajanja glede podatkov o premoženjskem stanju, ki jih je komisija zaznala v nadzornem postopku, pa so omenjeni na poziv komisije z dolžnim spoštovanjem do zakona in nadzorne institucije brez odlašanja verodostojno ter razumljivo pojasnili … «. Namen takih navedb nima nič skupnega z dobronamernostjo, saj je javnost šele ob Janševem nastopu v državnem zboru, dne 27. 2. 20123, lahko izvedela, da večina njegovih pojasnil sploh ni bilo upoštevanih, s tem pa je bila »pozitivna plat« njegovega ravnanja pred javnostjo zamolčana oziroma prezrta.

Tretje načelo, ki je pomembno za javno komuniciranje, je ravnotežje med stopnjo razčlenitve in stopnjo zgoščenosti obravnavane snovi. Če hočemo, da bo sporočilo spodbudilo določeno aktivnost prejemnika sporočila, ga ne smemo obremenjevati z nepomembnimi podrobnostmi, niti mu ne smemo dati preveč skopih podatkov in razlag. Preobširna ali preskopa sporočila večinoma kažejo na namerno ali nenamerno (zaradi neznanja in/ali malomarnosti) manipuliranje s prejemnikom sporočila.

Prejemniki Poročila, to je javnost, kateri je bilo namenjeno, lahko hitro ugotovijo(mo), da v Poročilu o kakem ravnotežju med stopnjo razčlenitve in stopnjo zgoščenosti obravnavane snovi ne more biti govora. Navajanje množice povsem nepomembnih zneskov bralcu Poročila onemogoča, da bi si ustvaril realno sliko o dejanski razsežnosti nepojasnjene »obogatitve« preiskovanca. Po drugi strani pa je osnovna trditev o »nesorazmernem in nepojasnjenem povečanju premoženja za najmanj 210.000 EUR« tako skopo odmerjena, da bralcu Poročila sploh ne omogoča priti do sklepa, kaj v resnici pomeni.

Četrto načelo se nanaša na tehniko prikazovanja obravnavane snovi, ki jo mora strokovno obvladati poročevalec, prejemnik sporočila pa mora biti o njej seznanjen v samem sporočilu ali po javno zapisanih in splošno priznanih dokumentih, ki so prejemniku sporočila vedno dostopni. Javno poročanje, kot smo videli, zahteva od poročevalca takó spoštovanje moralno-etičnih vrednot kot strokovno sposobnost za javno komuniciranje.

Bralec Poročila lahko hitro ugotovi, da sestavljavci Poročila tehnike prikazovanja ne obvladajo, niti se niso vsaj približno potrudili, da bi pojasnili:

• kaj so korupcijska tveganja, ki pomenijo glavno obtožbo preiskovanca, kar naj bi dokazovalo, da preiskovanec ni spoštoval določil ZIntPK;
• kateri profesionalni standardi (če sploh) nadzora so bili uporabljeni pri izvajanju postopkov preiskovanja premoženjskega stanja ali premoženjskih transakcij;
• kateri profesionalni standardi so bili uporabljeni pri poročanju;
• katere standarde so uporabili v primerih, ko navajajo, da zadeve s strani preiskovanca niso bile dokumentirane (standard hrambe dokumentacije).
Naša izvajanja lahko – na osnovi prikazanih pomanjkljivosti v Poročilu – zaključimo z ugotovitvijo, da Poročilo ni prestalo testa objavljivosti in da bi moralo biti – v delu, ki se nanaša na Janeza Janšo –, v celoti umaknjeno iz javnosti, vse glavne ugotovitve pa preklicane, vse do trenutka, ko bi bilo možno zunaj vsakršnega dvoma potrditi, da objavljivost ni več vprašljiva.
K takemu sklepu nas posebej in dodatno navaja še resen in utemeljen dvom o neodvisnosti (vsaj enega) od avtorjev Poročila, kjer pa smo že pri spoštovanju moralno-etičnih vrednot, ki smo jih – bolj mimogrede – omenili pri četrtem načelu javnega poročanja.