Po jeseni 2004, ko je vlado prvič vodil Janez Janša, je večina omenjenih direktorjev začela snovati menedžerske prevzeme. Denar je bil poceni, s prevzemi pa so si številni tudi ohranili funkcije, saj je Janša, kmalu po imenovanju, v gospodarstvu začel kadrovati SDS bližnje ljudi.

Hja, takole je bilo.

Leta 2004 sem stricu Janezu Janši (sedaj Tomaž Majer), dal glas na volitvah. Iz preprostega razloga, ker LDS se je v spregi podpornikov že usmradila v jaslih in se mi je tako zdel edini, ki bo sposoben počistiti Avgijev hlev. Čiščenja se je lotil odločno kot Herakel, a pozabil, da hlev vendarle ni njegov. In je tuj drek zgolj zamenjal s svojim drekom, malo še pokupčkal in premetal sem ter tja. Namesto, da bi ga izmetal pregledno in javno.

Ko je vile v hlevu, tokrat brez mojega glasu, prevzel stric Borut Pahor (sedaj maneken za predsednika), je ob čiščenju pojamral, da ga ovirajo strici iz ozadja hleva. A ne bo povedal kateri. Ker to ni v njegovem slogu čiščenja. In zato je hlev ostal hlev.

Zaključek: Ob takih stricih kot sta Janez in Borut, stricev iz ozadnja sploh ne potrebujemo. Ker Janez in Borut sta najboljša strica. Iz ospredja.