Türk se je v trenutku pokazal v drugačni, nič kaj kraljevski luči; kot nestabilna osebnost, ki krivdo za osebni neuspeh išče v političnih nasprotnikih, drugih kandidatih, še posebej pa v medijih.

Napizdil je novinarje kot zmečkani ata mulce na dvorišču pod blokom, ki z žogo motijo njegov popoldanski dremež.

Ker je imel predsednik Türk preveč stisnjene ustnice, ker je deloval ošabno, brezsrčno ali celo kruto?

Zdaj bo treba ploščo radikalno obrniti. Postal bo superdobričina, brcal žogo, pel, objemal brezdomce, z mularijo naredil kakšen dimček in divje muval na ritme Umeka...