[dob]
> [drObizkova]
> Kaj imajo skupnega Nikola Tesla, John Stuart Mill, Abraham Lincoln, Barbra Streisand, Alanis Morisette, Winston Churchill, Nicholas Cage, Beverly Johnson, Sissy Spacek, David Bowie, W.B. Yeats? Strah! Kot si opazil, imajo različne poklice. Toda večji del njihovega življenja jih je prežemal in jih še, ker so nekateri našteti še živi, naraščajoč občutek približevanja katastrofe, pogube.
> Mene zanima, kateri so jih mučili? Resnični ali lažni? Na koncu človek niti ne razlikuje več med tema dvema, ker so učinki stiskanja okoli vratu, ohromelost nog enaka, nespečnost ali živčno žvečenje čikgumija ipd. za te trpeče enaki.

Spoštovana drObizkova,
razen tega, da eni od naštetih res lepo pojejo, medtem ko bi se drugi s petjem težko preživljali, bi težko z gotovostjo ugotavljal, kaj jim je skupnega in če je to morda samo Strah, ali še kaj drugega.
Strah je nekaj, kar moraš priznati, se ga zavedati, da sploh je, da obstaja, da te je strah... sicer ga ni. So pa takrat, ko ga ni, rezultati Strahu vidni v tvojem okolju, oziroma povsod kjer tvoj skriti in globoko zanikani Strah doseže koga, ki ga ni strah, da ga je strah. Tem rezultatom se hrabri kar ne morejo izogniti. To, da so bili nori, se zavemo šele ko so že davno mrtvi, in so mrtvi vsi tisti, ki so jim verjeli, da jih ni strah (kar jih je tudi pob ilo) in se zdaj otroci o njih učijo pri uri zgodovine.

Ko Strahu ne priznavamo, ponikne globoko v nas in potem tam kraljuje, ne da bi za to možgani vedeli. Depresija je po moje tisto, ko vtakne Strah nogo med vrata, možgani pa ravno tedaj gledajo en lep film in zato tiščijo vrata, da Strah ne more vdreti v dvorano, te pa boli noga od tiščanja vrat. Strah bi tudi s tabo gledal film, ampak gledalec ne mara gledati filma s takšnim partnerjem, kot je Strah, kaj šele, da bi se poljubljal(a) z njim v zadnji vrsti kina, v mraku, ne da bi ga (jo) zanimalo, kaj sploh je na platnu.

Čeprav je tisto na platnu skoraj vedno prav tisto, kar zbuja v nas in kar sebi skušamo skriti ali zanemariti vpliv na nas in na naše okolje.

Če počasi sklenem, bolje je tujcu v nas, kakaršen je Strah, gledati v oči in si ga priznati, kot pa da skrit kot moj glas zavedenega in neodgovornega volivca služi za izgovor največjemu idiotu na svetu. Ki se dela neustrašnega in zato v prikrivanju svojih in mojih strahov počne največje neumnosti na svetu. Pri čemer je oborožen z vsemi glasovi svojih volivcev, ki v strahu, da jim ne bi bilo treba pogledati lastnemu Strahu v oči, raje tja not v sebi ne gledajo.

Zato pa drugi lahko manipulirajo z njihovim Strahom.

Žrtve v vojni navadno pobije njihov lastni nepriznani Strah! Toliko časa ga zanikajo, da jih po ovinku dohiti in jih ubije. Hrabri ljudje so praviloma ene velike reve, kajti hrabrost je prepozna, ko moraš zanjo ubijati druge, sebe ali oboje: in sebe in druge. Čutiti Strah takrat, ko je še tvoj in ti še ne more ničesar storiti, je, po moje, hrabro dejanje. Ne dati glasu na volitvah nekomu, ki ti prikriva tvoj lastni strah, je tudi zelo hrabro dejanje. Skratka, način kako ohraniti svojo moč je v tem, da je ne dajemo drugemu, ki ne ve, kaj z njo počenja. To pomeni biti odgovoren.

Politiki ne vedo, kaj je to odgovornost. Oni imajo samo licenco za ubijanje, pa nič odgovornosti. Licenco so jim podarili ljudje, ki svoj Strah zatajijo, kar je bedno dejanje, poleg tega pa še totalno neodgovorno.

Dobči,
a ni že čas, da opcijo strah umaknemo iz slovenskega menija?

Je tak čas in stanje, da normalnemu človeku izziva bes; zakaj ga ljudje ne pokažejo v tej smeri, da bi se spremembe, ki jih elita (katerakoli) obljublja, uresničile. Da bi nanje pritisnili v tolikšni meri, da bi jih morali. Tako pa doživljamo eni in drugi pat pozicijo: mi čakajoči, oni uspavajoči.

Mene na tej slovenski sceni ni (več) strah, ker postajam čedalje bolj besna.