Realno je bilo pričakovati, da bodo te zelo usodne volitve potisnile ceneni populizem na stran. Pa je ravno obratno. Njegov najbolj ceneni eksponent Jelinčič se je naenkrat znašel med očitno več kot enakovrednimi tekmeci na tej ravni in posledično odhaja v zgodovino. Vsi volilni akterji brez izjeme apelirajo na egalitarizem, nacionalni interes v variabilnih stopnjah, solidarnost, močnik s čevapčići ali brez njih.

Toplo priporočam vsaj rahlo kritičnemu forumašu (moj dežurni minusar, tebe očitno nimam v mislih) komentar Braneta Rončeviča v zadnjem Reporterju - predvsem del namenjen obče strankarsko podpiranemu obdavčevanju luksuza; ta v kmečko-proletarsko egalitarno Slovenijo bojda res ne sodi. Morda bo potem komu kaj bolj jasno. Bodimo solidarno revni, da bomo nekoč, čez stoletje, dve, vsi solidarno bogati, je enkratna bedarija ki jo s prižnic razlagajo eni, drugi, tretji.

Ni ga, ki bi udaril po mizi in rekel, podprimo bogatenje v okviru pravnih norm (ki bi morale biti seveda preslikava etičnih, ne pa okvir kraje političnih izbrancev), podprimo sposobne, ker samo ti so tisti, ki bodo dolgoročno preživeli tudi lene, nesposobne in druge komuniste. Na ravni, ki slednjim pripada, seveda; avtomobili z zvezdo, počitnice v eksotiki in večerje v mišelinkah pač ne sodijo zraven, ne glede na izražano mnenje intelektualnih referenc z zadnjih klopi filozofske fakultete.

Slovenistan je obsojen na padec nazaj med hlevarje. Verjetno nikoli več dunajske ali bruseljske (ker ne zanimamo niti Avstrijcev niti Evrope kot take), najverjetneje tokrat dokončno zagrebško-podalpske; ali pa kar beograjske, privilegij, ki se nas ga večina še dobro spominja.