Ker je ekonomska znanost še vedno tudi razmeroma religiozna veda (ali verjameš v Keynesa ali Misesa, oz. danes v Mencingerja/Mrkaića ali pa Bernankeja/Schiffa), ponujam v razumevanje inflacije "evangelij po Rothbardu" iz tabora "avstrijske ekonomske šole", The Mystery of Banking (mises.org/books/mysteryofbanking.pdf). Zelo lepo berljivo in z mnogimi primeri o tem, zakaj več denarja povzroči inflacijo in ne obratno, da bi inflacija povzročila tiskanje denarja.

Preprosto povedano pa gre nekako tako: tudi denar samo po sebi nima nobene "vrednosti" (no, bankovci se lahko uporabijo za neko higiensko potrebo), njegova vrednost je le v zaupanju imetnika, da bo lahko te barvne listke (ali kovance, ali številko v bančnem računalniku) zamenjal za nekaj, kar si želi. Načelno denarja ne bi potrebovali, samo zoprno je vsakič iskati nekoga, ki bi s teboj zamenjal prav to, kar želiš za to, kar imaš (npr. 15 minut predavanja o pomenu bureka za en sendvič s posebno salamo), zato je denar dobrodošel. Zakon ponudbe in povpraševanja velja za čisto vsako dobrino, vključno z denarjem. Če je nečesa malo, ljudje pa si to želijo, cena zraste. Če je po drugi strani nečesa veliko oz. tega nihče noče, cena pade. Ker se je "denarja" v zadnjih letih zelo veliko natisnilo iz nič (še huje, samo v računalnik se je vpisala nova številka), je ta vreden manj. Še huje pa je, da ni manj vreden kar takoj za vse. Ko denar najprej dobi banka, ali pa kako podjetje na državni podpori, se to na cenah še ne pozna prav veliko. Šele ko ti porabljajo svoj denar, prihaja ta na trg in cene se začnejo počasi dvigovati (ker je povpraševanje večje, ker nekateri pač imajo denar - to se zgodi, ko na TV slišimo "oživljanje gospodarstva"). Zadnji v vrsti (recimo vsi, ki imajo fiksno plačo ali pokojnino) pa najprej samo trpijo povišane cene, potem se borijo za povišanje prihodkov, potem se dvignejo prihodki tudi njim, na koncu pa je spet vse isto - za eno plačo/pokojnino še vedno dobiš enako kilogramov kruha, enako litrov bencina, kot prej, samo številke so drugačne.

Vzrok in posledica pa sta čisto preprosto jasna zato, ker "inflacija" sama po sebi ne more prižgati tiskarskega stroja za tiskanje novega denarja, predsednik centralne banke pa lahko natisne nov denar in povzroči inflacijo. Lahko pa ga tudi uniči (ker je prav vsak evro prišel iz ECB kot posojilo, nekoč (ob vračanju posojil) načelno pride tudi nazaj) in tako zniža cene. Denarja bo pač manj in bo vreden več.

Kar nekaj ljudi zagovarja vračanje na zlato osnovo (in veliko več jih je proti), ali pa kar na rabo zlatnikov in morda srebrnikov namesto papirnatega denarja. Lepota tega bi bila le v tem, da samo s politično odločitvijo ne moreš ustvariti tone zlata, tisoč milijard evrov pa lahko. Potem bi denar ohranjal (ali celo povečeval) vrednost, tudi če bi ga hranil v nogavici, na žalost oblastnikov pa se ne bi dalo zelo enostavno "reševati" grških finančnih obscenosti, evropskih pokojninskih lukenj in javnih "investicij", ki se nikoli ne poplačajo.