[ajevsenak2]
Vaš traktat o odrešujoči sredini, g. Avbelj, je le še eno (bedno) populistično spuščanje megle v patološko realnost postkomunistične Slovenije. Je le še en dokaz o slepoti tipičnega slovenskega intelektualca (vrhunskega proizvoda slovenskega šolstva), ki nam zna ponuditi epohalno teoretično razrešitev problema žalostnega umiranja na obroke države (Slovenije), ki se nikakor ne more izviti iz miselnih vzorcev boljševističnega balkanskega primitivizma, kateremu naj bi se, pred četrt stoletja, srečno izmaknila in izognila svojemu propadu. Kako epohalno, kako odrešujoče, kako fantastično! Samo da ni treba reči bobu bob.

Da, SAMO DA NI TREBA REČI BOBU BOB. Samo, da ni treba reči, da je Slovenija nenormalna, od udbomafijske kontinuitete ugrabljena država, da seveda sploh ni demokratična, še manj pravna država. Da ji že več kot sedem desetletij pije kri ista mafijska združba, ki je s prevaro in z zločinom ugrabila oblast, nato štiri in pol desetletij brez sramu s trdo roko, z nasiljem in s strahovlado, pod komunistično rdečo zvezdo, izkoriščala ubogi narod, pa ga nato, ob propadu komunizma, še enkrat nasamarila (prevarala in nalagala) in se prešvercala v preoblečene demokrate, ki danes spet neizpodbitno obvladuje vesoljno Slovenijo. Praktično v vseh porah, morda še bolj trdno, kot v časih pred osamosvojitvijo. In nadaljuje svoj povampirjeni ples.

In vi tukaj o levici – in desnici. In o radikalizaciji političnega prostora. Kdo radikalizira, razdvaja, neti spore, kdo laže, vara, zavaja, manipulira, kdo potvarja zgodovino, kdo nekaznovano ropa, kdo (pred volitvami) zapira politično konkurenco, kdo vsiljuje komunistične simbole, kdo ponižuje in preganja zaslužne za osamosvojitev, kdo spreminja Slovenijo v nekakšno Jugo, kdo… Desnica?

Apel za politično sredino! Dajte no. Slepota ali – strah pred resnico. Strah pred tem, da se reče bobu bob. Si upate g. Avbelj? Na daleč se vidi, da ne. Pa dobro veste, da je današnja desnica tisti ostanek ostanka, ki še edini stoji nasproti tej mafijski kliki. Le da si tega ne upate javno izreči. In podpreti.

Potem bi bilo razpredanje o nekakšni »odrešujoči« sredini odveč.

Nič ne poveš kaj naj storijo volivci, ki ne bi volili nobene od obstoječih strank, oziroma kaj naj storijo tisti, ki še ne vedo koga bi volili, vedo pa kvečjemu koga ne bi (če citiram Žigo Turka).

Obstajajo namreč tudi pametni ljudje, ki so antilevica, ob tem pa tolerirajo splav, znanje, kozmopolitstvo, pedre, nevernike, kanabis, promiskuiteto, Davida Bowieja, Popperja, Friedmana, finančne derivative, logiko, popolno prodajo bank, svobodno podjetniško iniciativo, reforme v prvi polovici mandata, jazz, rock in prozahodno kulturo ter vedo, da bo ukinjanje slovenske radikalne levice (evo da napišem aktualne članice: SMC, SD, DESUS, ZL..) kvečjemu počasen, dobro naštudiran in potrpežljiv proces, ker drugačnega ne more biti. In vedo, da ko radikalne levice ne bo več, ne more v parlamentarni demokraciji obstajati samo SDS.

[mimoidoci]
> [ajevsenak2]
> Vaš traktat o odrešujoči sredini, g. Avbelj, je le še eno (bedno) populistično spuščanje megle v patološko realnost postkomunistične Slovenije. Je le še en dokaz o slepoti tipičnega slovenskega intelektualca (vrhunskega proizvoda slovenskega šolstva), ki nam zna ponuditi epohalno teoretično razrešitev problema žalostnega umiranja na obroke države (Slovenije), ki se nikakor ne more izviti iz miselnih vzorcev boljševističnega balkanskega primitivizma, kateremu naj bi se, pred četrt stoletja, srečno izmaknila in izognila svojemu propadu. Kako epohalno, kako odrešujoče, kako fantastično! Samo da ni treba reči bobu bob.
>
> Da, SAMO DA NI TREBA REČI BOBU BOB. Samo, da ni treba reči, da je Slovenija nenormalna, od udbomafijske kontinuitete ugrabljena država, da seveda sploh ni demokratična, še manj pravna država. Da ji že več kot sedem desetletij pije kri ista mafijska združba, ki je s prevaro in z zločinom ugrabila oblast, nato štiri in pol desetletij brez sramu s trdo roko, z nasiljem in s strahovlado, pod komunistično rdečo zvezdo, izkoriščala ubogi narod, pa ga nato, ob propadu komunizma, še enkrat nasamarila (prevarala in nalagala) in se prešvercala v preoblečene demokrate, ki danes spet neizpodbitno obvladuje vesoljno Slovenijo. Praktično v vseh porah, morda še bolj trdno, kot v časih pred osamosvojitvijo. In nadaljuje svoj povampirjeni ples.
>
> In vi tukaj o levici – in desnici. In o radikalizaciji političnega prostora. Kdo radikalizira, razdvaja, neti spore, kdo laže, vara, zavaja, manipulira, kdo potvarja zgodovino, kdo nekaznovano ropa, kdo (pred volitvami) zapira politično konkurenco, kdo vsiljuje komunistične simbole, kdo ponižuje in preganja zaslužne za osamosvojitev, kdo spreminja Slovenijo v nekakšno Jugo, kdo… Desnica?
>
> Apel za politično sredino! Dajte no. Slepota ali – strah pred resnico. Strah pred tem, da se reče bobu bob. Si upate g. Avbelj? Na daleč se vidi, da ne. Pa dobro veste, da je današnja desnica tisti ostanek ostanka, ki še edini stoji nasproti tej mafijski kliki. Le da si tega ne upate javno izreči. In podpreti.
>
> Potem bi bilo razpredanje o nekakšni »odrešujoči« sredini odveč.


Nič ne poveš kaj naj storijo volivci, ki ne bi volili nobene od obstoječih strank, oziroma kaj naj storijo tisti, ki še ne vedo koga bi volili, vedo pa kvečjemu koga ne bi (če citiram Žigo Turka).

Obstajajo namreč tudi pametni ljudje, ki so antilevica, ob tem pa tolerirajo splav, znanje, kozmopolitstvo, pedre, nevernike, kanabis, promiskuiteto, Davida Bowieja, Popperja, Friedmana, finančne derivative, logiko, popolno prodajo bank, svobodno podjetniško iniciativo, reforme v prvi polovici mandata, jazz, rock in prozahodno kulturo ter vedo, da bo ukinjanje slovenske radikalne levice (evo da napišem aktualne članice: SMC, SD, DESUS, ZL..) kvečjemu počasen, dobro naštudiran in potrpežljiv proces, ker drugačnega ne more biti. In vedo, da ko radikalne levice ne bo več, ne more v parlamentarni demokraciji obstajati samo SDS.

»Nič ne poveš kaj naj storijo volivci, ki ne bi volili nobene od obstoječih strank, oziroma kaj naj storijo tisti, ki še ne vedo koga bi volili, vedo pa kvečjemu koga ne bi (če citiram Žigo Turka)«.

Kaj naj te izgubljene duše storijo? No pa dajmo, po vrsti:

a) Najprej naj se vprašajo, ali je to kar imamo (razmere v Sloveniji) OK. Če je odgovor da, potem naj kar utihnejo in nehajo nergati (če so s tem zadovoljni, lopovska udbo »levica« čisto dobro zastopa njihove interese), če je odgovor ne pa naj vendar izberejo manj slabše od (po njihovem vsega) slabega – ali pa naj se zmigajo in ustanovijo svojo stranko. Samo, lepo prosim, ne trobezljati o nekakšni sredinski opciji, ker sredine med lopovščino in poštenostjo preprosto ni (je pač samo malo manj lopovska).

b) Lahko se podajo na mukotrpno pot (ker so pač doslej predolgo »zabušavali«) razširitve svojega (ne)znanja o genezi tega našega udbomafijskega monstruma, ki korenini v boljševistični revoluciji, masakru nad lastnim narodom, v stomiljonskih truplih, posejanih po kraljestvih serijskih morilcev (Lenina, Slalina, Tita, Maa, Pol Pota, strička Castra in ostalih iz plejade drhali, brezdelnežev, klatežev in tatov vseh vrst in baž, ki so se po uspešno izvedenih pokolih oklicali za nezmotljive varuhe delavskih pravic. In se odtlej valjali v udobju na račun krvavih žuljev svojih socialističnih sužnjev). Glej predvsem Novi razred Milovana Djilasa in potem ostalo tono trdno dokumentirane literature. Samo ne spet in spet trobezljat tiste od vrha do tal zlagane in prebarvane osnovnošolske »junaške NOB zgodovine«. Razen če so retardi, seveda.

c) Lahko pa se tudi le malo zamislijo in pobrskajo po spominu. Prav vsi starši (tudi tisti z maslom na glavi) so (in tudi danes še) svoje otročičke (torej tudi te izgubljene duše brez pravih strank), že v rani mladosti vneto poučevali o potrebnem zavzemanju za poštenost, za dobro, nasproti slabemu, za prav, namesto narobe, za dostojno v nasprotju z zavržnim, za humanost v nasprotju z zločinom. Ne bo se jim torej težko odločiti, če jim res gre za vsaj delček tistega, kar so staršem gotovo obljubili. Če niso, ali če tega tudi res ne počnejo, potem so tako (tudi, če ne volijo), ponosni del te umazane udbomafije tukaj.

d) »vedo pa kvečjemu koga ne bi« - hm, to so posebni kalibri. Ti naj še kar čakajo in čakajo. In premišljujejo. Morda pa se bodo enkrat končno le odločili in nekaj izbrali. Samo, da to čakanje ne bo predolgo. Se lahko zgodi, da bo na koncu izbira ena sama (samo še tistega, ki ga nikakor ne bi volili, je treba dokončno izgnati s političnega prostora). Potem bo tudi njihove dilem konec. Pa nas tudi.

Pa lep pozdrav in veliko razmišljanja.